Je mantra, ki si jo govorim vsako jutro, ko mi ob nemogoči uri zazvoni budilka. Usklajevanje službenih ter študijskih obveznosti namreč tudi približno ni lahka stvar in nemalokrat se zgodi, da je eno ali drugo potrebno potegniti v noč. No, in ker sem tudi sama med tistimi, ki po treh stavkih zaspijo, si potem budilko raje nastavim za zgodaj zjutraj in naspana opravim obveznosti. Čez dan, ko je svetlo, je vseeno lažje prebroditi kako utrujenost kot ponoči v miru in tišini.

Ko sem takole od oktobra do danes nekako uspela pasti v to novo rutino mojega življenja, pa mi je po dobri stari navadi očitno spet postalo dolgčas. Očitno. 🙂 In vpisala sem se še na usposabljanje za pridobitev licence za Vaditelja športne rekreacije, ki ga organizira Olimpijski komite. Začutila sem, da moja dosedanja usposobljenost (uradno sem trener športnega plesa) ne pokriva več točno tega, v kar me življenje zanaša. Vedno bolj se iz plesa namreč preusmerjam v rekreacijo in moje vadeče na vadbi PRP imajo drugačne potrebe kot tiste na plesnih vajah.

Ta dokvalifikacija je dokaj zahtevna. Vsaj zame. Od takrat, ko sem poslušala osnove delovanja telesa, anatomije in podobnih vsebin je namreč že dolgo. Ta vikend smo sicer šele začeli in že govorili o pomembnih stvareh. Mišicah, ki potujejo čez en sklep, pa takih ki potujejo čez dva, tri … Kako potem to krepiti, kje lahko naredimo kot vaditelji napako, kako lahko ljudem naš napačen nasvet doživljenjsko okvari nek sklep, del telesa ipd. Tu seveda ni prostora za napake! Poznate tistega »vem, da nič ne vem«? Ko imaš toliko znanja, da ti le-to razkrije širino vsega, česar še ne veš. No, tu sem zdaj.

Občudujem (pa ne v pozitivno smer) ljudi, ki naredijo vikend licenco ali nek hitri tečaj za vodenje skupin in samozavestno nato s to širino znanja delijo nasvete o vsem kar se tiče zdravja. Postavljajo diagnoze prehranskih deficitov, hormonskih motenj, fizioterapevtskih okvar in še in še. Zdi se, da je tega danes ogromno. Žal se vsi, ki vodijo rekreacijo, ljudem svetujejo o prehrani ali kakorkoli drugače želijo vplivati na njihovo telo, počutje, zdravje … ne zavedajo dometa takih nasvetov na posameznike. Pogosto razmišljajo le o tem, kako in koliko jim bodo pomoči potrebni ljudje plačali.  Na koncu je seveda na vsakem posamezniku, da se odloči komu bo zaupal. To dokazuje tudi dokaj prazna predavalnica usposabljanja, ki bi se ga – vsaj po moji presoji (no … in zakonski zahtevi) morali udeležiti vsi, ki delujejo v športu in nimajo druge ustrezne izobrazbe.

Meni nova znanja, ki jih pridobivam, počasi krepijo samozavest, da bom lahko še bolj strokovna in resnično naredila vse, kar je v moji moči, da nekomu pomagam na poti v bolj aktivno življenje. Pa naj bo to skozi rekreacijo ali skozi bolj zdrave prehranjevalne navade. Pa vseeno sem občasno kar malo prestrašena, ko razmišljam, česa vsega še ne znam.

Osebno sicer nimam težav s tem, da nekomu v dvorani rečem, da nečesa ne vem. Kako pa naj diplomirana dietetičarka in plesna učiteljica ve, kako se na primer rešiti hernije, če tega niso uspeli niti tisti, ki so se za to izobraževali. Bodimo realni. Vsakdo se specializira v svojo smer!

Tisti torej, ki izbirate med vsemi nami, ki vam želimo le najboljše, resnično dobro razmislite, komu boste zaupali svoje telo. Tistemu, ki vam pove, da vsega ne zna, ali tistemu, ki vas prepričuje v samo en in edini prav. Konec koncev je ogromno nasvetov tudi na Youtubu. Zakaj ne uporabiti kar teh? Pa še brezplačni so. J Saj šole so za tiste, ki imamo preveč časa, da se tam zadržujemo, kot slišim pogosto. Pravi strokovnjaki so na terenu. A veš kao. 🙂

Želim vam aktiven vstop v pomladne dni. Izkoristite lepo vreme, pojdite v naravo, premigajte se! In potem bo tudi kak pustni krof pustil manj posledic, ko bi jih, če bi ga pojedli pred TV-jem. 🙂

Katja

170 total views, 1 views today

Deli