Štejem tedne karantene in kar ne morem verjeti, da jih je mimo že 7?! Če takole na hitro potegnem črto pod njih:
V prvem tednu
…sem pospešeno snemala treninge, saj me je bilo strah, da bom slučajno zbolela. Na tak način bi imela vsaj nekaj pripravljenega materiala, da bi moji varovanci lahko še naprej trenirali. Posnetki so bili katastrofalni, telefon je bil naslonjen na stol, ker nisem imela stojala. Pomembno mi je bilo le to, da so. Pripravila sem tudi nekaj prehranskih vsebin, predvsem s poudarkom na nujni zalogi hrane. Odprla sem kotiček o prehrani v času korona virusa in razočarano ugotovila, da ni tako velikega zanimanja za prehrano, kot sem pričakovala, da bo. Preveč je bilo drugih informacij. Redko koga je zanimalo, kako naj v času te stresne in negotove situacije razmišlja še malenkost širše o svoji prehrani.
V drugem tednu
… sem bila veliko na YouTubu in gledala filmčke o tem, kako posneti nekaj, da izgleda. Učila sem se o zvoku, sliki, formatih, raziskovala vse še neodkrite kapacitete svojega telefona. Druge opreme nisem imela. Veliko lažje mi je bilo snemati plesne koreografije, kjer sem bolj domača. Zato sem posnela nekaj teh. Program rekreacije in prehrane (PRP) sem morala še vsebinsko prilagoditi v online svet. Motilo me je, da nimam ljudi pred seboj, da ne vidim, kako izvajajo kakšno vajo. Da bi jih popravila, da bi videla ali je tempo primeren, prelahek ali prehud. Tuhtala, kako dobiti opremo, ki bi mi olajšala delo. Prijatelj mi je na 3D printer naredil neko imitacijo držala za telefon (hvala, Slaven). Inštalirala sem si Zoom. 🙂
V tretjem tednu
… se je raziskovanje online sveta nadaljevalo. Predvsem z vidika live-a. Prijateljica me je povabila, da sem bila gostja v njenem live-u (hvala Nina, Dober stik) in s tem sem prebila led. Posnela sem še nekaj novih treningov in že odpravila določene napake, ki sem jih delala prej, kot so odrezana glava med navodili za vajo. 😃 Ob ogledu vseh posnetkov sem ugotovila, da imam ogromen narastek. Po navodilih iz YouTubea sem si pobarvala lase. Na izposojo sem dobila gimbla (hvala, Sara in Jure). Dojela sem, da se v živo ne bomo videli še kar nekaj časa, zato sem naredila prva live treninga na Zoomu. Waaaw! Počutila sem se noro. Zvok je bil obupen. Dodelala sem #TedenskeJedilnike v pravi mali e-book in začela z video prikazi #ReceptaTedna.
V četrtem tednu
… sem na Zoom prenesla večino svojega privat življenja. S prijateljem sva »obiskala« koncert Dubioze – vsaj iz svoje dnevne sobe, s prijateljicami spile pijačko, na Zoomu smo začeli skupinsko trenirati tudi kettle, udeležila sem se nekaj izobraževanj o javnem nastopanju, tem kako snemati videe – tako tehnično, kot vsebinsko in podobnih temah. Posnela sem še nekaj novih treningov in počasi začela ugotavljati, da nimajo nobene strukture. 🙃 Zoom je postal moj drugi dom – doma. 🙂 Ugotovila sem, da si bom pokvarila oči, če bom 16+ ur na dan pred zaslonom.
V petem tednu
… sem začutila, da so se ljudje v novi realnosti znašli in začeli razmišljati tudi o sebi in tem, kako izkoristiti čas karantene za dosego nekega napredka. Ponovno sem začela s prehranskim coachingom in ne le snemanji treningov. Ljudje so začeli razmišljati tudi o prehrani, kriznih časov in nujne zaloge hrane je bilo vse manj. Sprejela sem jih odprtih rok. Končno več nisem cele dneve v ekranu gledala sama sebe in editirala kar sem posnela, ampak sem imela na ekranu druge ljudi. Še vedno sem bila praktično vsako budno minuto dneva pred ekranom. Še vedno mi je to šlo na živce. Izpopolnila sem postavitev luči za snemanje (hvala, Mario) in dobila nekaj dodatnih virov svetlobe (hvala, Vanessa in Andraž).
V šestem tednu
… sem se sprijaznila s tem, da pač cele dneve gledam v neko elektroniko. Dobila sem nekaj nasvetov, kako za oči narediti vaje (hvala Sabina), da jih malo razbremenim. Res nisem navajena tega, da toliko sedim in bulim v ekran. Včasih sem bila večino dneva pred ljudmi. Razočarano sem ugotovila, da se mi podira dnevni ritem in da po dolgem času spet glavnino dnevnih obveznosti počnem v drugi polovici dneva in pozno v večernih urah. Tak ritem sem imela v gimnaziji in na začetku svojih dvajsetih in ni mi bil všeč. Veliko hitreje stvari naredim zgodaj zjutraj in dopoldan, zvečer sem počasnejša in neko opravilo mi vzame več časa. A še vseeno sem pustila, da so se dnevi začeli odvijati tako. Začela sem odlašati. Ni mi bilo več vseeno kakšne izdelke dam od sebe. Hotela sem, da so perfect, a tega še nisem znala doseči. No, saj še danes ne znam. Na izposojo sem dobila še nekaj opreme (hvala, Timotej) in končno uredila zvok (hvala, Vasko), da so tudi live treningi sedaj dobri. 😇
V sedmem tednu
… sem stvarem, ki jih snemam, končno dala strukturo. Naredila sem si snemalno knjigo in stvari postavila tako, da imajo glavo in rep. Zdaj končno vem, kaj želim in tudi kaj moram povedati v določenem posnetku, pri tem so morali pomagati drugi, ki so posnetke gledali in mi z iskrenim feedbackom tekom tednov dajali veliko konkretnih povratnih informacij (hvala Sara, Helena, Ljubo, Vasko, Simona, Mateja, Irena, Janina, Mojca, Andreja, Anja in najverjetneje sem še koga pozabila …). Spet sem si pogledala ogromno YouTube »how to« tutorialov. V enem izmed njih sem slišala besede, ki so mi spremenile pogled in me vrgle ven iz cone odlašanja: »Done is better than perfect«. Naredila sem si YouTube trailer za prve obiskovalce mojega kanala.
V osmem tednu
… me očitno čaka ogromno snemanja. Teorija se mora zdaj preliti v prakso. Stroka štima – s programom, ki sem ga pripravila, sem zadovoljna, saj je pripravljen tako, da bo varovancem pomagal in jih vodil po poti do bolj zdravega življenjskega sloga in ne bremenil. Tega me je bilo najbolj strah. Večino online vadb, ki sem jih tekom let gledala jaz, sem namreč zelo hitro ugasnila, saj so bile preveč na hard. Brez nekega občutka. Zdaj imam opremo. Znanja o vseh kombinacijah nastavitev, postavitev, editiranju in ostalem pa še vedno malo premalo, a to me ne bo ustavilo, da stvari ne bodo šle naprej.
Pojma nimam, kakšen bo naš maj. Ali bomo kdaj v živo ali live. Niti se ne sekiram in o tem ne razmišljam, saj mi le krade energijo. Bilo kuda, Katja svuda je postal moj moto in PRP online je že dostopen za vse, ki bodo v njem našli dodano vrednost, ki so jo pripravljeni vključiti v svoj vsakdan. Ne glede na to, ali na dan za svoje zdravje in vrhunsko počutje nameniš 20 minut, 40 minut ali vložiš v napad svojih prehranskih in rekreativnih navad več energije … PRP je zasnovan tako, da bo vsakdo v njem našel tisto, kar v danem trenutku najbolj potrebuje.
Jaz potrebujem pa kak dan počitka. 😆 Pa niti ne mentalnega, bolj tega od elektronike. Hitro zato res v prihodnjih dneh posnamem vse potrebno, potem pa izkoristim dejstvo, da so občine spet odprte in ga pičim nekam v hribe. Malo stran od online. Nazaj se povezati še z naravo in ne le z wifijem, bluetoothom in gesli za vse novo naložene aplikacije.
Lep maj tudi tebi! Se vidiva v moji in tvoji dnevni sobi. 😉
Katja
