Tokratni zapis je nastal v dveh delih. Prvega sem spisala dan pred tekmo, drugega po njej. Zanimalo me je predvsem, kako se bom počutila sama s seboj po tem, ko bom imela za sabo nekaj, o čemer govorim že dolgo, pa kar nisem našla volje in poguma za realizacijo. Vam je kaj znano? Hočem, zmorem, bom … in koncu vseeno ne. Velikokrat toliko razmišljamo o določeni stvari ali situaciji, da si o njej ustvarimo ogromno pričakovanj. Ta so velikokrat omejujoča. Redko realna. Gotovo pa tista, ki nas na koncu odvrnejo od tega, da tisto, o čimer razmišljamo ali celo sanjamo, preprosto naredimo. Pa naj gre za hujšanje, spreminjanje določenih navad, karierne spremembe ali pa dogajanja v naših odnosih z ostalimi.

In kaj je bil moj »(not) to do« izziv?

Dober prijatelj me je že pred leti spoprijateljil s supom. S pomočjo te deske sem dokončno rehabilitirala zlomljeno stopalo. Supam tako, kot počnem večino stvari v svojem življenju – predvsem iz zabave. Nisem naravnana na to, da bi se v življenju mučila ali trpela. Kakšni dolgi izleti ali hudi napori tako odpadejo. Supanje je odlična popestritev kakšnega sončnega dopoldneva ali dopusta.

Že omenjeni prijatelj pa je malce bolj športno naravnan in je začel hoditi tudi na sup tekmovanja. Kar nekaj jih je pri nas! Seveda. Saj Slovenci iz vsakega športa naredimo še rekreativni nivo tekmovanj, ne le profesionalni. Takšni pač smo. 🙂 Nekajkrat sem ga šla spremljat kot navijačica in vsakič me je spodbujal, naj se prijavim še jaz. Pa me pogled na izčrpane tekmovalce, ki so v cilju lovili sapo ni prepričal. Lani sem si vseeno rekla: »Naslednje leto grem še jaz«. Čisto tako, da malce vidim, kakšen je občutek, če te lovi štoparica. Ko moraš premagati predvsem samega sebe.

V svojih mlajših letih sem bila plesalka. Tam na tekmah niso odločale sekunde ali metri, tekmovali smo kot ekipa. Izkušnje, kako je, ko si na progi sam in se moraš prisiliti premagati še en meter znova in znova še nisem imela, zdela pa se mi je zanimiva. In ker se po tem, ko je preizkušnja za tabo, težko spomniš, kaj ti je rojilo po glavi pred njo, sem se odločila svoja pričakovanja zapisati dan pred dogodkom. Po dogodku pa potegniti črto še pod realnost in pogledati, kje se pričakovanja in realnost skladajo. In se iz tega potem kaj novega naučiti.

1. del – petek:

Jutri grem na Sup challenge. Tekmovati. 🙂 Po eni strani se kar veselim. Po drugi se sprašujem, kaj mi je tega treba. Danes grem na koncert in namesto, da bi jutri lepo v senčki mirno pila kavico in gledala ostale, se bom na štart podala še sama. 10 let me ni na katerokoli tekmo uspel spraviti nihče. Maja 2008 sem še zadnjič zaplesala na plesnem tekmovanju, nato pa svojo športno kariero postavila v predalček »rekreacija«. Bila sem sicer še na dveh športnih dogodkih – z rolerji na Ljubljanskem maratonu. Tega nisem končala, ampak se na 15 km veselo in brez obžalovanj odpeljala s proge, ker v sebi preprosto več nisem našla volje za še 6 km hrapavega asfalta in posledic, ki jih je puščal na mojem križu. Lani sem bila na »tekmovanju« kettlebell liftinga. Tekmovanju v narekovaju zato, ker je tekmovanje bilo pravzaprav prireditev, ki je bila del kulturne razstave kolegice kiparke. Ta je za potrebe prikaza svojega dela potrebovala nas – eksponate, ki liftamo. Tekma je bila dolga 8 minut, delala se je vaja snatch. Vaja, ki jo na treningu še niti enkrat nisem naredila tako odlično kot takrat na tekmi. Hm, sposobna sem torej veliko več, kot se mi dozdeva. Malce adrenalina in ekipa navijačev, ki navijajo zate, resnično naredijo razliko!

In kaj torej pričakovati jutri? Kot gledam sedaj, vidim dva možna scenarija. Ali bo to predvsem tekmovanje moje volje s samo seboj, ko bo treba ponovno preko bolečine tako kot pri maratonu. Ali pa bo vse skupaj lahkotno poigravanje s svojimi neodkritimi močmi, ko bom dojela, da v bistvu zmorem veliko več, kot menim sama? Hmmmmm … Nič – brez veze se je danes obremenjevati s tem. Počakam do jutri in dobim odgovor.

Že to, da sploh grem na štart je presežek tega, kar sem bila pripravljena narediti lani. Ne glede na jutri, to si že danes štejem kot uspeh! 🙂 No, edino, če bom jutri prišla na dogodek in se vseeno ne prijavila na štart. Ups … To pa bo razočaranje. Ampak ne! Ne bom. Odločitev je bila sprejeta in o tem, ali bi ali ne bi neham razmišljati sedaj.

2. del – sobota:

Hahahahaha noro! Šla sem. Prišla v Trboje in prijatelju, ki me je spravil do sem, rekla, »kaj pa, če ne grem«. Tipično. Ampak je napihnil že oba supa, me samo grdo pogledal in rekel »tamle se prijaviš«. O. K., no. Pa grem. Malce ogrevanja, informiranje, kjer so nam razložili pot in pravila. Disciplinska komisija, boje, protokol štarta, veslanje na kolenih … ni, da ni … Ujoj. Zadeva je resna. 😉

Vsaka pot se začne s prvim korakom. Moja se bo s prvim veslajem. In potem drugim, tretjim, četrtim in tako naprej. Kdo ve, koliko jih je bilo. Štart je bil slab, neodločen. Prvič sem bila na takem štartu in v mislih sem imela le: »Ne padi! To ti vzame največ časa. Raje veslaj počasi in zanesljivo, čeprav nekaj izgubiš, ne izgubiš toliko.« Štart sem preživela na nogah, potem pa akcija. Uf. Prva boja. Treba je priti naokoli. Gospod na desni je bil blizu. »Samo ne se zaleteti, da ne bosta na koncu padla oba. Raje ga spusti naprej, kot da bi se zaletela, kaj če v vodo pade še on?! Jooooj, Katja! Na tekmi si! Ne spuščaj ljudi. Bodi bolj odločna. O. K. Evo evo, imam to!« Hahaha ne morem verjeti, koliko misli mi je šlo skozi glavo. Potem je prišla druga boja. Tam se je odprla doooooolga ravnina do tretje. In tam se je vleklo. Naslednjič moram najti način, da bo na supu z mano še glasba. To mi bo lažje. Konec koncev smo plesalci. Ritem je naše gonilo! 🙂 Gospoda sem sicer na tej ravnini prehitela. Ne bom se še tretjo bojo ukvarjala s tem, da bom pazila na to, kje je kdo. Pred mano je bila v vidnem polju le še ena tekmovalka. Sem ji kar nekako sledila. In na koncu v cilj prispela 3 sekunde za njo. Bratec mi je napisal: »Joj, škoda, da si popustila v cilju«, ampak meni se je zdelo imenitno to, da sem do cilja prišla. Tekma je bila izgubljena na štartu in na bojah. Ne v ciljni ravnini.

Nisem karakter, ki bi grizel, in to se je spet pokazalo. Pričakovala sem, da bom imela sama s sabo med veslanjem ogromno pogovorov. Nisem pa si mislila, da bo toliko mojega razmišljanja šlo v to, kako gre ljudem okoli mene. 🙂 Očitno je ekipni šport v meni pustil posledice, da se ne znam odločno postaviti na progo in narediti svoje tekme. Kar opazujem okolil, kaj počnejo ostali. Najbolj od vsega pa me je presenetila moja neodločnost. Načeloma se imam za pogumnega človeka, ki gre in naredi. Ni mi jasno, zakaj sem na začetku tako previdno začela. V načrtu je bilo drugače. Ampak – prva tekma.

Še vedno odlična izkušnja in dobra šola za naprej.

Ko se odločim, da bom nekaj naredila, moram to narediti brez omahovanja. Tekma se lahko izgubi tudi na začetku, ne samo na koncu. Ali lahko to povezujem tudi z ostalimi stvarmi, ki se jih lotim v življenju? Seveda. Najprej se moram odločiti, kaj sploh hočem, potem si pripraviti načrt, kako priti do tega in se poti lotiti odločno. Začeti dobro in potem mi med dogajanjem ne treba gristi in »brcati« in se mučiti. Tega že tako ne počnem rada. Navadno potem raje kar obupam in si najdem nov cilj, kot pa da moram reševati kakšno »krizno situacijo«.

Komaj čakam nove izzive. Letošnje poletje bo namenjeno postavljanju novih ciljev, jesen realizaciji. Vmes bo še kakšna tekma. Kdo ve, kaj se bom naučila na njih. 😉 Aja, kaj pa današnja? Končno drugo mesto je super rezultat. Za spomin na svojo prvo izkušnjo imam celo medaljo! In to lepo medaljo. Moram sedaj najti škatlo tistih plesnih, da jo pospravim zraven.

Imejte odličen junij. In prečrtajte kaj iz svojega »(not) to do« lista. 😉 Občutek je kar dober! Katja

167 total views, 4 views today

Deli