Pa smo ga dočakali. Konec epidemije, izrednih razmer, karantene, nevarnosti in kdo ve česa še vse.

Praktično ga ni bilo pogovora v času karantene, ki ne bi zavil v smer »kako bo potem«. Želeli smo si, da bo drugače. V času BC (before-covid) smo delali napake. Preveč smo se gnali. Premalo posvečali sebi in svojim bližnjim. A prvi teden »normale« vsi, vključno z mano, opisujemo kot norišnica. Se res nismo naučili ničesar? Potegnila sem črto, kaj sploh hočem, da je drugače?

Meni je v času karantene od vsega najbolj pasalo to, da imam vse pri roki.

V razmaku nekaj minut sem lahko imela trening, sestanek in predavanje. Trening sem naredila, si preoblekla majico in si uredila lase ter odhitela na sestanek, med predavanjem pa sem brez slabe vesti pojedla svojo solatko. Denarnica, dokumenti, svinčnik za zapiske, dodaten list papirja, polnilec za telefon, vtičnica … Vse je bilo vedno pri roki.

In začel se je bližati konec karantene. Uradno še ne, a ukrepi so bili sproščeni. Prva stvar, ki smo jo imeli v živo, je bil sestanek z ekipo v mladinskem centru. Čisto sem bila vzhičena. Pripravljala sem se celo dopoldne, a na koncu zamudila. 😃 Od Viča do Črnuč ne prideš v 1 minuti, tako kot to narediš na Zoomu. Presenetila me je količina avtomobilov na cesti. V času karantene ni bilo nikjer nikogar. Očitno je res vsega konec. Grrrr. Pričakalo me je ravno tisto, kar sem najmanj pogrešala – vožnja gor in dol. In to v gneči, ki ti prepreči kakršno koli planiranje obveznosti do minute natančno, kar jaz obožujem. 😉

Naslednji dan sem odšla tja, kamor sem si želela cel čas karantene. Ven iz svoje občine. 😃 Na kak hrib.

S prijateljico sva začeli v easy. Odšli sva na Lovrenca. Luštkan dan, a spet novo PC (post-covid) kruto spoznanje. Če nekaj ne vzameš s seboj, tega ne boš imel. 😉 Ko greš v svet, moraš stvari, ki jih potrebuješ, spakirati v torbo. Čudno ja. Res čudno. Doma je ostala denarnica, tudi približno mi ni kapnilo v glavo, da jo bom potrebovala. Bila je spravljena globoko v torbi za treninge, ki je bila varno v omari. Tisto kartico, ki sem jo v času karantene občasno uporabljala, sem imela pri sebi, ostalo pa … Ah ja. No, dan je bil vseeno lep. Za prvi PC vzpon nas je pričakal sonček. Imeli sva se luštno, odšli še ne obisk … Doma sem pripravila torbo, v kateri bo vse, kar potrebujem za sabo. Naročila sem si avto polnilec za telefon. Brez baterije pa res ne smem ostati. Ta je bila v času karantene praktično najbolj pomemben del vsakdana. Ta občutek je kar ostal z menoj. 😃

Teden, ki je sledil, je bil nekakšen hibrid BC in PC stanja.

Službene obveznosti so se večinoma dogajale online, privat pa v živo. Med drugim smo pripravljale presenečenje za 40. rojstni dan prijateljice. In opa. Nov nepričakovan zaplet! Treba se je bilo obleči. Ne le ustrezne majice, ki se jo vidi na Zoomu in udobnih pajkic, ampak cel komplet. Ne vem, če sem že kdaj toliko časa stala pred omaro, in kot da svoje obleke vidim prvič, gledala vanjo. V moj zagovor. Omaro sem med karanteno temeljito prečistila. Oddala vse, kar je bilo dotrajano, zmuckano, zbledelo. A kaj, ko so bili to večinoma ravno moji najljubši kosi, ki sem jih imela kot povezovalni element za kombiniranje ostalih. Tisto kar rad nosiš, je dotrajano. Tisto, kar ti stoji v omari, pa kot novo. Od doma me ni bilo le eno popolne, a domov pa sem prišla utrujena kot le kaj. Včasih sem v enem dnevu od doma po cele dneve in bila v stiku tudi s 100+ ljudmi, ko so se mi menjale skupine na treningih. Zdaj pa s petimi in je bilo kar malo preveč. Ugotovila sem, da se človek hitro navadi biti sam, pa čeprav je »za med ljudi«, kot sem že pisala. Na hitro sem se preoblekla v najširšega hoodieja, ki sem ga našla ter se zavila pod dekico. Spet je bilo vse O.K. 🙂

Pokazala se je priložnost in odšla sem v Kranjsko Goro. »Do kdaj?«, me je vprašal oči. Do konca. 😉 Dokler bo možnost. Tam je bilo super.

Sprememba okolja je počasi v meni začela zbujati ustvarjalca, ki se je v majhnem stanovanju v Ljubljani kar malce polenil. Tam sem bila le še izvajalec in to mi ni všeč občutek.

Ravno pravšnja mera druženja s prijatelji, načrtovanja prihodnjih aktivnosti Dietetik priporoča, narave in vseh obveznosti, ki so ostale iz Ljubljane, je bilo točno to, kar se potrebovala za prehod iz BC v PC stanje. Tam sem si nastavila fokus in se odločila, da bom sledila markacijam, ki se mi pojavljajo na poti ter ne iskala bližnjic do cilja. Te se res ne obnesejo. Počasi se daleč pride.

Prvi teden nazaj v Ljubljani je norišnica. Začela sem ponovno trenirati v gymu in na bazenu. Začeli smo s plesnimi vajami tako v mladinskem centru, kot z mojimi tečajniki, začeli smo s treningi na prostem v PRPju, sestanki so ponovno v živo. A ker je bil prehod počasen in postopen, mi to ni tak šok, kot če bi se en dan zbudila in morala na hitro v svet.

A ne bom se pustila potegniti v to norišnico.

Prvi teden je bilo jasno, da bo tako. Vsi smo še malce zmedeni. Zdaj pa imam dva načrta. Enega kratkoročnega in enega srednjeročnega.

Kratkoročni se bo odvijal letos poleti. Ko bo le možnost, bom odšla iz Ljubljane in svojo dejavnost tistega tedna preselila na internet. Maja je bila osvojena Gorenjska, junija drvimo proti morju. Če nas je »Covid« kaj naučil, je gotovo to, da ne rabiš biti vedno vsem na voljo v živo, pa je to vseeno dovolj. Potrebuješ le polno baterijo in dostop do interneta. Kompenzirati bo potrebno vse ure, preživete med štirimi stenami in biti zunaj.

Srednjeročno pa … Če želim živeti bolj mirno, moram razviti svojo dejavnost in svoje aktivnosti v smer, ki je bolj centralizirana v nek moj prostor in ne tako »periferno« raztresene po celi Ljubljani in njeni okolici. Že razmišljam, kako si pripraviti delovno okolje, da bo omogočalo veliko dela od doma in kar se da zmanjšalo čas, preživet na cesti. Potrebujem prostor, ki je večji, kot moje enosobno stanovanje. To je postalo v času karantene moja velika želja. Energija je bila poslana v vesolje, to pa je že začelo vračati z namigi in idejami. Kdo ve. Sreča spremlja pogumne, pravijo. In pogum velja. Več ne povem, da kaj ne »zajinxam«. 😃

Želim ti odličen junij!

Predlagam, da tudi zase potegneš črto, kaj je bilo tisto, kar ti je v preteklih mesecih res pasalo in potem to nekako pretvoriš v PC stanje ter slediš temu, da bo tega čim več. Pojdi tja, ker se bodo tvoje baterije napolnile. Obkroži se s stvarmi in ljudmi, ki ti to omogočajo. Sebe postavi na prvo mesto. To ni sebično. Le tam so stvari potem neustavljive!

Katja

 130 total views,  4 views today

Deli