Začetne ovire

Ste se že kdaj lotili raztegovanja oz. stretchinga? Saj poznate teorijo predklona kajne? Noge skupaj, prepogni telo in se z rokami dotakni tal, kolena pa naj ostanejo iztegnjena. Preprosto! No tistim, ki niso ravno iz kakega športa, kjer so to sposobnost razvijali in negovali, se niti ne sliši tako zelo preprosto. Če bi želeli do predklona, bi bilo potrebno delo, dnevno raztegovanje z določenimi pravilno izvedenimi vajami. Praksa torej.

No, stretchinga se verjetno nima namena lotiti ravno vsakdo. Marsičesa drugega pa. In ne glede na to, ali neko veščino osvajamo prvič ali jo »samo« spreminjamo, na začetku bomo skoraj gotovo naleteli na neke ovire. Pri spreminjanju starih navad so te pogosto še višje, kot pri osvajanju novih. Tekom našega učenja jih nato opažamo vse manj in manj. Preden se začnemo učiti, je dobro vedeti v kaj se spuščamo. Nabrati je potrebno vse informacije, ki bi utegnile biti odločilne pri tem, ali bomo na poti do cilja uspeli ali ne. Če bomo vaje za raztegovanje izvajali nepravilno se lahko na primer poškodujemo! Potrebno je vedeti, kaj lahko in česa ne, da se to ne zgodi.

Nabiranje informacij

Sedaj, ko sem pridna študentka in se pripravljam na izpite, je pri meni nabiranja informacij ogromno. En mesec sem pridno hodila na vaje, seminarje in predavanja in v zvezek besno zapisovala vse potrebne informacije, ki jih bom potrebovala. A kaj, ko sedaj ne vem kaj z vsemi temi informacijami. 17 let je že od moje mature in pojma več nimam, kaj je to odvod ter kako ga izračunati, niti ne vem iz katerega konca se lotiti logaritmov, kaj šel kaj narediti z vsemi meritvami spektofotometra o mojih bakterijah. Le, ko bom te novo pridobljene informacije znala uporabiti v praksi, bom namreč lahko rekla, da sem se naučila nekaj novega.

Če prenesemo to razmišljanje nazaj na izhodiščno asociacijo raztegovanja. Ni torej dovolj, da se samo vpišem na neko vadbo, tam sledim svojim trenerjem, se trikrat na teden malce premigam, doma zleknem pred televizijo in pričakujem, da bom z rokami prišel do tal. Ne. Na vadbi se naučim pravilne izvedbe vaje, ki jo moram potem negovati in ponavljati oz. kot bi se izrazili kakšni učitelji učenja – utrjevati.

Utrjevanje novega znanja

Velikokrat se zgodi, da ljudje samo gledamo naokoli in iščemo informacije. V današnjem svetu jih dobimo brez problema. In to kup njih! Beremo članke in knjige, poslušamo podcaste ali intervjuje, gledamo oddaje. Vendar potem delamo vse po starem. Prezasičeni z vsemi informacijami, ki smo jih nabrali, namreč ne znamo ločiti zrno od plevela, kaj šle izluščiti tisto, kar je lahko uporabno prav za nas in potem to pretvoriti v prakso našega vsakdana.

Hrana je dober primer. Ni ga predavanja, ki ga ne odprem z vprašanjem »Kaj je za vas zdrava prehrana?«. Malce me čudno pogledajo in začnejo odgovarjati – seveda pravilno. Vprašanje nadgradim »Kaj je za vas nezdrava prehrana?«. Tudi tu ni dilem. Odgovori letijo iz vseh koncev, celo še bolj suvereni kot pri prvem vprašanju. Nato povzamem »Aha. Torej že vse veste in me ne potrebujete!«. No tu pa se zaplete. Ker se potem vedno zasliši odgovor »Ja ne! Še vseeno se ne prehranjujemo zdravo.«. Informacije in znanje torej imamo. Kako ga pretvoriti v prakso, je problem. Čeprav vemo, da tista čokolada zvečer pred televizijo ni zdrava, še vseeno ne vidimo načina, kako jo nadomestiti z glodanjem korenčka pomočenega v humus.

Moji jedilniki so zapleteni. Tu ni dvoma! Ljudje jih na hitro pogledajo in rečejo »uffff takole pa bi jedel kot kralj«. In sploh ne pomislijo, da bi jim začeli slediti, ker že takoj vidijo samo ovire. Da se razumemo – moji jedilniki niso dragi, niti niso zahtevni. So pa zapleteni. Na njih je kup izbir. Resnično zagovarjam to, da lahko večina nas vse svoje dnevne potrebe po hranilih pokrije iz prave hrane. To veste vsi, ki me spremljate. In če to želimo uspeti, je treba jesti. In to jesti raznoliko. Kar pa ne zna vsakdo. To je eden glavnih razlogov, da tako nerada pošiljam jedilnike okoli tistim, ki me za njih prosite. Ker vem, da jih boste razumeli šele, če mi dovolite pokazati tudi pot, kako jih iz papirja (teorije) spraviti na krožnik (v prakso).

Kaj pa praksa?

In ravno zato sem nad ponosna na moje »PRP« dame. Gre za vadbo, s katero smo pričeli v oktobru in ki predstavlja moj »od teorije do prakse« korak. Iz tega, da ljudem svetujem, kako naj v svoje življenje vnesejo zdrav življenjski slog, jih sedaj učim, kako to dejansko tudi narediti. Z vadečimi smo sedaj po enem mesecu skupnega dela potegnile prvo črto. Moj cilj prvega meseca sodelovanja je bil, v jedilnike vadečih vnesti raznolikost. Njihov je bil večinoma boljše počutje. In uspele smo doseči oba! Postopno in preko pogovorov smo našle načine, kako v urnike vsake izmed njih vključiti še čas za hrano. Ko takole primerjam naše pogovore iz prvih srečanj, ko je bil fokus bolj na težavah ter ovirah in sedaj, ko poročajo, kaj vse so pojedle ter kako so novo znanje vključile v svoj vsakdan, sem prav ponosna na njih! In tudi nase. 🙂 Prva cilja sta dosežena in sedaj gremo naprej.

Aja in da se vrnemo k stretchingu. 🙂 Tudi ta del nam gre odlično! V predklonu do tal res še nismo prišle vse. Ampak napredek je očiten in naša pot do tja ni več tako dolga kot je bila še en mesec nazaj. Samo začeti je bilo treba nekje.

No. In sedaj se grem naprej učiti. 🙂 Nekje moram začeti napadati tale kup literature, ki me čaka na mizi.

Lep november. Katja

44 total views, 1 views today

Deli