… sem postala prvošolka!

Ja točno 30 let je tega, kar sem začela guliti šolske klopi in mojemu izobraževanju od takrat kar ni videti konca. Priznam. Dneva se ne spomnim. Niti nisem najbolj prepričana, ali sem se šole veselila. Mislim sicer, da ja. Spomnim se, da sem se poletje pred prvim razredom učila brati, ker sem bila tako zelo nestrpna. To se mi je takrat zdelo eno najbolj uporabnih znanj, ki te jih lahko naučijo v šoli. Računali bodo že drugi, namesto pisati znam govoriti, ampak brati! To se mi je zdelo imenitno. To pomeni, da lahko bereš knjige, ki jih izbereš sam, gledaš tuje filme in risanke, se znajdeš v svetu navodil, tabel, zemljevidov … in to vse kar sam! Ni potrebno, da čakaš druge, da si bodo vzeli čas in ti nekaj prebrali in pojasnili. Tako sem razmišljala takrat.

Malo so mi pomagali domači, abecedo sem imela napisano na A4 listu papirja, znala pa sem tudi pesmico abecede. Ko sem poletje preživljala pri babici na kmetiji, sem se tako v najbolj vročem delu dneva zaprla v sobo s knjigico. Izbrala sem tako, ki sem jo itak znala na pamet in nato s pomočjo napisane abecede in pesmice prišla do črk v pravljici, ki so mi manjkale, da besed nisem znala prebrati črko po črko. Čedalje manjkrat je bilo potrebno prepevati po seznamu črk in vedno bolj tekoče mi je šlo branje. Samozavest je bila že na vrhuncu, skoraj sem že upala brati pred drugimi, ko sem s police vzela dedkovo knjigo. Ta je bila v cirilici in seveda je nisem znala prebrati niti približno. Takrat sem ugotovila, da čeprav nekaj znaš in v to svoje znanje vložiš ogromno časa in kreativne energije, nikoli ne boš znal vsega. Razočaranje je bilo veliko, a v šoli sem potem, ko sem hitro lepo brala videla, da ti naučenega znanja vseeno ne more vzeti nihče in da čas, ki ga nameniš, da se nekaj naučiš ni vržen stran.

Osnovne šole se rada spominjam.

Iz tistih časov imam še danes dobre prijateljice, saj nas je šest sošolk iz osnovne šole skupaj hodilo še v gimnazijo. Še danes se redno dobivamo! Tako močne vezi, ki danes praznuje 30. obletnico, nobena od nas ne jemlje kar samoumevno in si za ohranjanje odnosov vzamemo čas. Kar pa se tiče akademskih uspehov osnovne šole … Bila sem odličnjakinja, a spomnim se, kako sem v četrtem razredu prvič dobila slabo oceno, saj sem narobe narisala smeri neba. Namreč – sever sem narisala tja, kjer je tudi v resnici bil (za mojim hrbtom) in ne na vrh papirja. Z učiteljico sem se nato kar malo skregala, da nima pojma kaj in kako. Da jaz točno vem kje je sever, ker smo se to naučili pri tabornikih. In me je le pogledala in rekla »Katja. Pa kako naj jaz vem, kje si ti sedela v razredu in v katero smer je bila obrnjena tvoja glava, ko si mi narisala kompas. Ko rišeš smeri neba na papir, je sever vedno na vrhu.« Z razlago sem bila sicer zadovoljna in si jo zapomnila, z oceno pa nikakor. Sem ji rekla, da se mi vseeno zdi prav, da priznava del pravilnega odgovora tudi meni, ker zdaj ve, zakaj sem stvar narisala tako kot sem in da bi bilo lepo, da to upošteva. Da lahko imava prav tudi obe.

No. Poleg tega, da sem bila odličnjakinja, sem bila tudi čisto klasična »piflarka«. 🙂

Poleg rednega šolskega dela sem naredila tudi ogromno dodatnih raziskovalnih nalog. Od četrtega razreda dalje smo s prijateljicami redno raziskovale vse od iglavcev na Rožniku, človeške ribice v Postojnski jami, do lakov za nohte in njihovega vpliva na telo in kdo ve kaj še vse. Ko danes kot pedagog dobim pred sebe nekoga, ki ima tako veliko željo po novem znanju kot smo jo imele me takrat, bi ga najraje kar objela. No nas učitelji oz. takratni tovariši in tovarišice sicer niso objemali. So nam pa z veseljem dajali dodatne naloge in izzive, da bi nas uspeli zaposliti. Še danes sem jim hvaležna za to!

Tako je tovariš za matematiko (Vičani boste dobro vedeli o kom govorim) nekega dne prišel do mene s povito roko. »Katja, do nadaljnjega boš na tablo namesto mene pisala ti, jaz ne morem.« To je seveda pomenilo, da zapisov v mojem zvezku ni bilo in snov sem potem morala prepisovati po pouku. A to me niti ni tako zelo motilo. Sem si lahko vzela več časa kot po nareku in snov v zvezku lepo uredila, kar mi je že takrat pomenilo veliko. A prišlo je do drugega zapleta. Takrat smo imeli ravno spoznavanje likov. Kaj je to stožec nisem imela pojma. In ko je tovariš tako narekoval kaj naj zapišem, je zamomljal tudi besedo »stožec«. Nisem ga razumela in prosila, če lahko še enkrat pove. To sva ponovila še nekajkrat, meni je bilo tako, kot da govori kitajsko. Vskočil je sošolec, ki je besedo na veliko napisal v svoj zvezek in mi ga obrnil tako, da sem jo lahko prepisala. Še danes se spomnim tega, kako sem bila vesela te pomoči, saj je bil tovariš prepričan, da se iz njega delam norca, jaz pa ga res nisem razumela. No sošolec je poleg izpisane besede stožec tega potem tudi na hitro skiciral in mi pomagal še tako! Še ena lekcija torej, ko sem se že v osnovni šoli naučila, da smo kot ekipa močnejši in da je treba držati skupaj! Včasih bolj v okviru pomoči učencem dopolnilnega krožka, včasih manj regularno v obliki kakega plonkanja smo lekcijo o pomembnosti pomoči drugim potem s pridom izkoriščali še celotno osnovno šolo in tudi gimnazijo.

Ko takole razmišljam in zapisujem svoje spomine iz osnovke, vidim, da mi je veliko teh razmišljanj in načinov delovanja ostalo še danes.

Še vedno namreč gulim šolske klopi, oktobra začenjam drugi letnik magistrskega študija. In ja. Tudi na faksu imam okoli sebe ekipo sošolk, s katerimi nesebično delimo izkušnje, zapiske, vtise iz predavanj in zelo redko, a včasih tudi kako izpitno vprašanje. Kako pomembna je torej osnovna šola! Kako pomembno je delo pedagogov! Pa naj bodo to vzgojitelji, učitelji ali profesorji. Dobro postavljena baza, ki v mojih očeh predstavlja veselje do novega znanja (in ne učenja), uporabne informacije (ki jih lahko uporabiš takoj, ko prideš iz učilnice, predavalnice ali dvorane), prava mera motivacije (ki jo dobri pedagogi dosežejo brez groženj z ocenami) so prav tiste vrednote, ki so meni kot pedagogu danes še kako pomembe. Pa naj si bo to učenje plesnih korakov ali pa zdravih prehranjevalnih navad mojih slušateljev ali varovancev.

Waaaaaaaaaaaaaw 30 let je že, odkar sem šolarček. In nikoli ne bom to nehala biti.

Komaj čakam naslednjih 30 let novega znanja. Morda pa se v tem času naučim še pravilno postavljati vejice, uporabljati zaimka s in z ter tvoriti stavke brez nepotrebnih mašil. Brati zdaj namreč znam dobro, celo hitro! Morda pa je res napočil tudi čas, da se naučim še pisati. 🙂 🙂 

 

Imej lep september!

#PiflarNaKvadratKatja

 

188 total views, 3 views today

Deli