Wooooooooow ne morem verjeti! Praktično je podiplomski študij za mano. V prihajajočem tednu me čaka še zadnji izpit in potem se zakopljem v pripravo magistrske naloge in raziskovanje, povezano z njo. In kaj lahko rečem po teh dveh letih, kolikor je trajala tale pot? Hja. Gotovo to, da mi ni žal, da sem jo prehodila.

Najprej seveda moram omeniti ogromno dobrih ljudi, ki sem jih tekom došolanja spoznala.

Ko sem dobila odločbo, ki mi je narekovala dva diferencialna izpita, da sem lahko iz Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem presedlala na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, mi je postalo kar malo težko pri srcu. Dva predmeta, ki sta bila popolnoma nekaj drugega, kar smo počeli na FVZ. Kemija še nekako, a fizika in popolnoma tehnološki postopki – to mi je bilo tuje. Od gimnazije, ki mi je dala nekaj osnov, je minilo tudi že skoraj 20 let in seveda sem vse pozabila. In že na prvi stopnji mi je sošolka v laboratoriju pristopila na pomoč. Ni problema. Bova skupaj. Kar ne boš vedela, ti bom pomagala. Odleglo mi je. “Diferencialca” sta tako hitro bila pod streho, znanje ki sta mi ga dala pa … hmmmmmmmmm – pa saj kdaj pa kdaj se še vedno spomnim na kakšno stvar, ki sem se jo takrat naučila. Pa čeprav je čisto tehnološka. Tudi približno seveda ne znam ponoviti vseh postopkov in procesov, a vsaj vem, kam pogledati, če bi to kdaj potrebovala. Kaj mi je torej dal faks v tem obdobju?

Samozavest, da je čisto O. K. tudi če ne vem vsega.

Saj bom v primeru, da bi nekaj potrebovala, imela na voljo več poti, da se priučim, kar še ne znam ali najdem nekoga, ki mi pri tem lahko pomaga s svojim znanjem. In to me pomirja.

No in potem se je začel tisti del, ki sem se ga veselila malenkost bolj, kot diferencialcev. Prvi semester prvega letnika smo na BF študentje živilstva in prehrane še združeni in predmeti so posledično ponovno bolj taki, ko kar nekaj časa preživiš v laboratoriju, kar ni ravno moje naravno okolje. Delo v aseptičnih pogojih, delo z mikroorganizmi, natančnost, potrpežljivost … Težko je bilo ukrotiti hitre roke, vajene eksplozivnih plesnih gibov in predvsem hitro glavo, ki ima vedno pred seboj tisoč in eno stvar, ki jo ureja. In ponovno mi je pri vsem skupaj pomagala sošolka, ki je zato včasih kakšno vajo delala minuto ali dve dlje, kot bi jo, če bi bili obe dobro vpeljani. Takoj sem začela spoznavati, da s(m)o ljudje na tej fakulteti prizemljeni. Tako profesorji, kot študentje.

Vajeni tega, da brez nič ni nič, da je treba čez določen proces, če želiš do rezultatov.

To sem se naučila že kot plesna učiteljica. Ne gre čez noč. A ko sem začela z dietetiko, sploh zato, ker sem precej hitro padla v The biggest looser sceno, se je zdelo, kot da bi prehransko gledano stvari morale potekati hitreje, kot so. V tem norem svetu bi vsi radi instant rezultat. Nekaj časa sem se tako počutila nesamozavestno, izgubljeno. Kot da samo jaz ne zmorem tega, da bi ljudem dala to, kar želijo. Rešitev, ki se ponudi še preden se problem sploh skristalizira … To namreč počne veliko »prehranskih strokovnjakov«. Kar naštevajo in naštevajo neke rešitve, čudežne tabletke, napitke, praške, kapsule, ki bodo pomagale vsem, tudi tistim, ki jih sploh ne poznajo in le slučajno zatavajo na njihovo spletno stran ali do njihove stojnice.

Ne ne! Tako to ne gre. In nori svet zunaj se je vedno bolj tišal, saj so vedno bolj glasni postajali glasovi umirjenih znanstvenikov, profesorjev, strokovnjakov prehrane v pravem pomenu besede, tistih, ki so nam na predavanjih in vajah na več različnih načinov in pogledov predstavljali široko znanost prehrane. Prehrana ni le hranilo, izolirano in v laboratoriju dano v pogoje, ki bodo omogočili statistično dovolj močne rezultate, da se bo lahko iz analize naredil zaključek, ki ti pride prav. Ne. Prehrana se ne more prodajati v embalaži, ki jo doma odpreš in poplakneš brez da bi jo razumel. Prehrana je celostna. Je senzorična, je biološka, kemična, fizikalna, politična, čustvena, psihološka, sociološka, kulturna, verska, gastronomska … Ni da ni.

Prehrana je naše življenje. Brez nje, ga ne bi bilo. Prehrano moraš štekat širše, da jo lahko razumeš v njenem najožjem pomenu besede in to je kaj imaš na krožniku.

In zato se za ukvarjanje s prehrano ne moremo prepustiti noriji in iskanju bližnjic. Jo delati z levo roko, prebrati vsake toliko članek ali dva z odmevnim naslovom in se oklicati za strokovnjaka, ki pozna najnovejše smernice v zvezi s tem. Zdi se kot da tistim, ki svoje delo opravljajo kar tako, brez ustreznih papirjev in izobrazbe, manjka ravno to. Samo izkušnje in branje člankov ti ne morejo predstaviti širine sveta, v katerega posegaš. Vsakdo na prehrano gleda iz svojega zornega kota. Uspešen poslovnež bo od nje želel dvig produktivnosti, kronično bolan bo v njej iskal omilitev svojih težav, čustveno izmozgana študentka med izpitnim obdobjem pa vsaj kanček tolažbe za svoje težave. 🙂 In to je treba sprejeti. Ljudem te njihove želje pretvoriti v dovolj znanstveno potrjeno zdravo obliko, da bodo lahko dosegali svoje cilje, ne da bi zato plačevali prevelik davek.

Prehranski svetovalci, ki se igrajo boga, ki zagovarjajo ozko pot, ki se ne ustavijo in pogledajo široke slike, tudi take, ki presega nas same, našo generacijo, ampak ima pred očmi prihodnje generacije … Te vsaj zame osebno ne morejo biti dobri v svojem poslanstvu spreminjanja življenj na bolje. Lahko pa so seveda dobri v svojem poklicu. To sta za moje pojme dve različni stvari.

Nekaj je, da imajo od tvojega svetovanja korist drugi, drugo pa, da imaš od svojega svetovanja veliko korist le ti sam.

Zaradi tega, ker sem zadnji dve leti preživela ogromno časa na faksu, morda še vedno ne vem nič kaj prav dosti več o posameznih izoliranih področjih. Nismo brali in študirali le enega poglavja »Knjige prehrana« in ga naštudirali v nulo do korenin. Je pa moje razumevanje prehrane široko, kot še nikoli do zdaj. In vsako področje prehrane, v katerem bom v prihajajočih letih in projektih sodelovala, bom naštudirala v globino. Pri tem mi bo vedno ostala pred očmi ravno ta širina, ki mi jo je prinesel faks. Ta je tista, ki nas, ki se lahko podpišemo z nazivom, ki ga pridobiš na fakulteti, loči od tistih, ki si tega ne morejo privoščiti.

 

Pa lep februar! Moj bo po dolgem času zelo sproščen. 🙂

 

Katja

 374 total views,  1 views today

Deli