Oz. tisti, ki naredijo in tisti, ki le govorijo. Veste, kaj mislim? Po domače bi lahko rekli »tisti od akcije« in »tisti, ki le jamrajo«. Ljudje, ki se pritožujejo nad vsem in vsakim, iščejo težave ter kaj ni dobro, jih na glas izpostavljajo, morda to celo nadgradijo do te mere, da povedo tudi rešitev. A nato vseeno nič ne naredijo. To je edini profil ljudi, ki jih osebno res ne razumem. Razumem tiste, ki pač nič ne naredijo, ker jih situacija, v kateri so, ne moti, čeprav morda ni rožnata. O. K. očitno jim je vseeno lažje tako živeti, kot pa nekaj storiti. A posamezniki, ki so ves čas pametni, kako bi morali to in ono, obenem pa sedijo in opazujejo ter komentirajo. Teh ne razumem. Te poimenujem »don’t-ers«.
Osebno sem bolj od akcije, sem »do-er«. Je situacija taka, da mi ne odgovarja? O. K. – vprašam se dve stvari: lahko na to kako vplivam ali ne? Če je odgovor »ne«, potem nimam kaj. Škoda zgubljati energijo in dobro voljo. Malce se sama pri sebi pokujam in potem sprejmem, kar (mi) je dano ter se raje z energijo osredotočim na stvari, ki so dejansko odvisne od mojega doprinosa. Če pa je odgovor »da, lahko vplivam na potek«, potem to pač storim. Včasih spontano in na glavo, drugič malenkost bolj premišljeno. Nikakor pa ne čakam, da mi bo nekaj padlo v naročje. Ker praviloma ne.
V tem tednu sem imela čas sodelovati v okrogli mizi z dvema evropskima poslancema. V grobem povzetku – govorili smo o kakovosti prehranjevanja v Evropi. Prehranska politika Evrope ni tako slaba, kot morda laiku izpade na prvi pogled. Vseskozi se spreminja in dopolnjuje na podlagi izsledkov raziskav znanstvenikov, ki vsak dan ugotovijo nekaj novega. To potem politiki predebatirajo in vključijo v zakonodajo, kar pa seveda traja. Povprečnemu opazovalcu od zunaj te stvari navadno niso čisto jasne. Kažejo se v tem, da se vseskozi nekaj spreminja. Da prevedem v primer, ki ga boste gotovo vsi razumeli: »Danes je dobra margarina, jutri pa maslo«. Teoretiki zarot celo menijo, da nas načrtno zastrupljajo! A vse kar počno je le to, da sledijo vedno novim izsledkom raziskav, ki so opravljene z vedno boljšimi orodji, dodelanimi metodami, bolje postavljenimi vzorci in podobno. Danes je – če ne drugega – drugačna tudi hrana! Osebno me to pomirja – še dobro, da mi leta 2018 svetujejo drugače, kot so mi 30 let nazaj.
Vendar te stvari zahtevajo čas. So torej politiki, ki veliko govorijo in včasih izpade, da res bolj malo naredijo »don’t-ers«? Zame ne. Določenih težav se pač ne da urediti čez noč, čeprav se jih zavedamo že danes. Vsaj ne v tako velikem obsegu. In prav postopnost je tista vrlina, ki bi jo moral zaobvladati vsakdo izmed nas. O tem sem že pisala, tak imam celo svoj tattoo. »Samo nebo je meja, a vseeno do tja lahko pridemo le korak po koraku. Na hitro ne gre.« Ne bodi torej »don’t-er« le zato, ker je pot, ki jo vidiš pred seboj, predolga. Če bi politiki spreminjali le tiste stvari, ki jih lahko dosežejo v svojem 5 let trajajočem mandatu, potem ne bi spremenili ničesar. Spremeniti prehranjevalne navade več milijonov Evropejcev je v tako kratkem obdobju pač nemogoče.
Je odgovornost za zdravo hrano torej v rokah politike oz. zakonodaje, ki se včasih prilagaja malenkost počasi, ali v rokah vsakega posameznika? Bodimo »do-ers« tudi mi, vsakdo izmed nas. Vsakdo zase naj si organizira prehranski načrt in pripravi jedilnik za teden dni vnaprej ter nakupi živila, ki jih bo res rabil. Skupaj bomo dosegli manjšo količino zavržene hrane. Vsakdo izmed nas naj si najde bližnjega ponudnika kmetijskih izdelkov (tako rastlinskih, kot živalskih) in od njega kupuje, kar potrebuje. Pa bomo zmanjšali stroške in škodljive učinke transporta hrane, ostanke mikroplastike v živilih in pretirane uporabe aditivov, ki hrano ohranjajo pri življenju na njeni poti po svetu. Ne le sedeti in komentirati:»Ja ja .. danes je pa v mesu samo strup«, na koncu pa iti kupiti najcenejši kos mesa, ki ga najdete na polici, čeprav na njem piše poreklo iz neke druge, daljne države. Zadeva je na koncu precej preprosta. Potrebne so neke sistemske ureditve in predpisi – seveda. A le čakati, da bodo organi v Bruslju s predpisi uredili naš domači krožnik, da bo popoln, ne bo šlo.
Pod vtisom izkušnje omenjene okrogle mize je tale »do-ers/don’t-ers« zapis nastal res bolj v konceptu prehrane v Evropi. Vendar že dlje časa razmišljam o tem. Princip »sedim in čakam« je seveda brez težav apliciran na vsa področja življenja. Imamo ljudi, ki hodijo v službo, v kateri so nesrečni. Pa take, ki vztrajajo v zvezi le zato, da ne bodo sami. Ljudi, ki imajo preveč kilogramov, pa ne shujšajo, čeprav so zaradi njih nesrečni in nezdravi. Ljudje mi pravijo: »Lahko je tebi, ti imaš vse«, a sploh ne pogledajo koliko energije, truda, dela, volje je vloženega v to »vse«.
December je mesec samorefleksije prejšnjega leta. Mesec, ko se na nek način delajo zaključki in postavljajo novi načrti. Grozno je te načrte delati vedoč, da jih itak ne bomo uresničili. Dajmo se letos zmeniti in si postaviti bolj pameten načrt. Osredotočite se na eno, le na eno stvar v svojem življenju, ki vam res ne odgovarja. In spremenite le to. Kolesje se bo zavrtelo, nova energija bo prišla v vsakdan in za sabo potem kot plaz potegnila še vse ostalo.
Lep december. Naj bo vesel in razigran!
Katja