Zadnje čase se vse vrti okoli časa. 🙂 Ali ga imaš ali pa ga nimaš. Ali si ga vzameš za neko stvar ali pa ne. Po drugi strani pa tudi, ali si si ga sposoben vzeti za neko stvar ali ne. Prav nič koristi namreč nimaš od časa, ko si sicer prost, a tako utrujen od vseh obveznosti, da se ti ne ljubi nič drugega kot ležati na kavču in gledati TV. Seveda tudi to vsake toliko prija. Tudi meni. Ko pa se to začne dogajati prepogosto, je baje čas za alarm.

Letos iz vseh koncev poslušam o izgorelosti.

Dogodki na FB, pogovori s prijatelji, ki opozarjajo, da naj pazim nase, prispevki na TV, članki v revijah … In sem razmišljala: je to »bolezen leta 2018« ali realna nevarnost nas tridesetletnikov. Vsako leto je modno imeti en problem, kaj ni? Je bilo modno imeti težave s ščitnico, potem je bilo nenavadno, če nisi občutljiv na gluten in tako naprej. No, po drugi strani pa mislim, da so trideseta leta tista, ki so za izgorelost najbolj nevarna. Da torej to ni neka modna muha, ampak smo z vrstniki pač v obdobju, ko je tega veliko in se o tem pogovarjamo. Kariera je lahko v strmem vzponu navzgor, če si zanjo le vzameš čas. Večina si ustvarja svojo družino in svoj čas želi preživeti z otroki, dokler so ti še tako majhni, da čutijo enako. Nekateri napredujejo na akademskem področju ali se dodatno izobražujejo, da bi le ujeli napredek v svoji stroki. Naši starši pa so tudi že ravno toliko stari, da počasi potrebujejo našo pomoč, kar ponovno od nas zahteva čas. Kje je šele čas, ki bi si ga radi vzeli zase in si ga konec koncev tudi moramo.

Od nas »tridesetletnikov« vsakdo nekaj potrebuje in mi se želimo razdajati.

Jaz svoje družine sicer nimam, imam pa vse ostalo. In »plavam« v svojem urniku in se trudim biti pravočasna pri projektih in obenem dovolj sproščena, da si upam brez slabe vesti vzeti čas zase. Ugotovila sem namreč, da se prav težko odklopim. Vedno, ko sem prosta, razmišljam o tem, kaj vse moram še narediti. In s tem seveda ne uživam svojega prostega časa tako, kot bi ga morala. To je sedaj tudi izziv pomladi, ki sem si ga zadala. Biti prosta brez slabe vesti. Ne morem verjeti, kako težko je to! Ugotovila sem, da je najbolje, da se z nečim zamotim. Grem na izlet, dokler je bil sneg na deskanje, zdaj na sup, na Šmarno goro, na piknik s prijatelji, na trening … Nekam stran od računalnika, ki me kliče, naj grem do njega. 🙂

Še vedno sicer nimam občutka, da bi bila v nevarnosti za izgorelost.

Ampak bojda ga nihče nima, dokler se to preprosto ne zgodi. Zato se vseeno učim reči ne. Stvar pustiti, da malce dozori, jo pogledati iz daljave, po možnosti s kakšnimi drugimi očmi in ne le svojimi. Ali je vredna mojega časa? Imam od tega, da sodelujem pri nekem novem projektu toliko, da bo zaradi njega trpelo nekaj drugega? Sploh moj prosti čas, družina in prijatelji? Vsega ne zmoremo, s tem sem se sprijaznila nedolgo nazaj. In še kar žalujem za vsemi zanimivimi početji, ki bodo zaradi tega trpela.

Obenem se veselim vseh tistih, ki jih bo čas početi. In ko bom dejansko ne le prisotna, ampak tudi prisebna na dogodkih, žurih, projektih, koncertih in vsem, kar počnem. Zadnje leto sem namreč počela nekaj, vmes pa že razmišljala, kam hitim naprej. Tako ne gre. Ne na dolgi rok. Treba si je postaviti meje. V pisanem urniku obveznosti pustiti prosta mesta za improvizacijo. Za početi tisto, kar sem v danem trenutku začutila, da mi ustreza. Pa tudi, če je to ležati na kavču in gledati TV. Saj če to počnem zato, ker mi je po volji in ne zato, ker drugega nisem sposobna, s tem ni nič narobe. 🙂

Približuje se poletje. Čas, ko gremo vsi malce na off.

Ampak dajmo že prej izkoristiti pomlad in napolniti baterije s spomladanskim soncem do te mere, da v poletje ne bomo prišli čisto izčrpani in svojega dopusta prespali, ampak ga užili z veliko žlico. Šli na potovanje, na izlet, bili aktivni, preživeli kvaliteten prosti čas in ne le preživotarili dopusta delno prisebni.

Naj bo čas, ki si ga vzamemo zase, vsaj tako kvaliteten kot čas, ki ga namenimo drugim.

Lep maj. Katja

121 total views, 1 views today

Deli