Antioksidante v naše telo vnašamo s hrano, pijačo in prehranskimi dodatki, tvorijo pa jih tudi notranji obrambni mehanizmi v telesu. Različnim ljudem bolj ali manj koristijo drugačne količine. Da bi naš organizem učinkovito zavarovali, je potreben stalen vnos. V trenutku, ko se prosti radikali tvorijo, morajo antioksidanti že biti na mestu tvorbe, da preprečijo njihovo spajanje s celicami. Zato je pomembno, da jih v telo vnašamo večkrat po malem.

Poleg tega delujejo kompleksno in medsebojno. Za zaščito celic je potrebnih več antioksidantov, ki najbolje delujejo v naravnem razmerju, takšnem, kot ga najdemo v osnovnih živilih.

Antioksidantna hranila so selen, baker, cink, mangan, vitamin E, vitamin C, betakaroten, polifenoli, koencim Q10, glutation, likopen, kvercetin in indol. V normalnih razmerah so v organizmu antioksidanti vedno v stalnem ravnotežju s prostimi radikali. Z različnimi mehanizmi jih tako sproti nevtralizirajo. Kadar je to ravnotežje porušeno, govorimo o oksidativnem stresu.

Antioksidante dobimo iz:
zelenjave: rdeča paprika, rdeča pesa, paradižnik, čebula, česen, zelje, brokoli, korenje, hren;
sadja: robidnice, rdeče grozdje, češnje, marelice, borovnice, maline, slive, jagode, agrumi, jabolka;
oreščkov: orehi, mandlji, lešniki, arašidi;
semen nekaterih rastlin: sončnično, sezamovo, laneno seme;
polnozrnatih žit;
nerafiniranih, hladno stiskanih olj (npr. oljčno olje).
• Veliko pa jih je tudi v rdečem vinu, zelenem čaju, kakavu in temni čokoladi.

Zelenjava in sadje sta še posebej bogat vir antioksidantov, zato ju je potrebno uživati vsak dan, najbolje pri vseh obrokih. V vsakdanji prehrani mora biti nekaj sveže in nekaj kuhane zelenjave ter sadja, saj tako resnično dobimo širok spekter zaščitnih snovi. Nekatere snovi namreč postanejo s kuhanjem bolj dostopne.

Prehranska dopolnila nimajo tako dobrih učinkov kot kompleksi, ki jih najdemo v rastlinah.

Poleg tega je lahko kakšen antioksidant v prevelikih količinah celo prooksidant in v telesu deluje kot prosti radikal.

Deli