Moj januar je bil odštekan. Nor. Kratek. Sploh ne vem, kdaj je minil. Sestavljen iz kar nekaj zmag in tudi parih porazov. Začel se je prijetno – na dimniku domače hiše sva z bratom gledala okoliške ognjemete. Nadaljeval nedolžno, z izletom na Obalo in nato še na Gorenjsko. Kako res obožujem živeti v Sloveniji, kjer imaš dobro uro stran praktično vse, kar si zaželiš. Potem pa je bilo praznikov konec in akcija.

Naredili smo poskusno snemanje ene mojih neuslišanih želja. Nismo še tako daleč, da bi že razkrila kaj. Bo moralo preteči še nekaj časa, da ta ideja zaživi. Pa kakega investitorja bomo morali najti. 🙂 Nato se je začelo prepletanje študentskih obveznosti in poslovnih izzivov. Na faksu zagovor seminarske, v Velenju prvo predavanje rokometašem RK Velenje Gorenje. Na faksu oddaja domače naloge, v dvorani naše PRP vadbe pa nove vadeče, ki jih je bilo potrebno vključiti v že obstoječo skupino. Vmes se nam je rodil še nov družinski član. Pa šele en teden januarja je bil za nami!

Med eno in drugo budilko – eno imam namreč nastavljeno zato, da me spomni, da moram spat – se je tako odvijala norija izpitnega obdobja, novih začetkov varovancev, ki so se hujšanja lotili z novim letom, in uspešnih sodelovanj, ki so zaživela z novim letom. Tako je končna bilanca januarja nekaj opravljenih domačih nalog, trije kolokviji, dve seminarski nalogi z zagovori ter trije opravljeni izpiti. En ni šel skozi. Nimamo kaj. Vse ne gre. 🙂 Med vsem skupaj mi je odpovedal računalnik. Seveda ravno takrat, ko bi ga najbolj rabila. Smo zrihtali tudi to. A to nas ni ustavilo, da ne bi opravili pet uspešno odpredavanih in super sprejetih predavanj najuspešnejšim ekipam v slovenskem rokometu –Velenjčanom in Celjanom. Ponovno smo pričeli s petkovimi večerjami – projektom, ki ga opravljamo v sodelovanju z Mladimi Zmaji v Zalogu. Skozi projekt mladim predstavljamo zdrave obroke. Tokrat smo pekli muffine, take s kislimi kumaricami. Še dobro, da smo naredili tudi »pizza« muffine, ker tisti s kumaricami res niso bili dobri. 🙂 Uspešno smo lansirali tudi projekt »Zdrav zajtrk«, kjer v sodelovanju z Vitalnim podjetjem in Dobro pisarno ozaveščamo o promociji zdravja na delovnem mestu. Dietetik priporoča seveda govori o vplivu prehrane na delovni proces. Slušatelji so bili navdušeni nad preprostimi idejami o konkretnih ukrepih, ki lahko izboljšajo prehranjevalne navade sodelavcev in tako še izboljšajo njihov delovni izkupiček. Predavanje v Mesni knjižnici Ljubljana, kjer smo več kot leto dni trajajoče uspešno sodelovanje z »Borzo znanja« poglobili in razširil na sodelovanje z »Borzo dela«.

Vse bolj me pot torej zanaša k svetovanju tistim, ki potrebujejo prehrano, ki bo podpirala njihov top performance! Ali so to športniki ali podjetniki pravzaprav niti ni pomembno. So ljudje, ki se zavedajo, da brez nič ni nič. Da so bližnjice brezvezne, da je za prave uspehe potrebno prehoditi pot in vložiti v dobre temelje. S takimi ljudmi rada delam. Tako mentaliteto razumem in jo živim tudi jaz. In to se mi zdi odlično!

Poleg poslovnih partnerjev so taki tudi moji varovanci, s katerimi trenutno sodelujem. Od uspešne mlade plesalke, zaposlenega očeta, ki spomladi želi na Ironmana ali para, ki bi rad zablestel na avgustovski poroki, vsak izmed njih in tudi tistih, ki jih nisem izpostavila, je osredotočen na svoj cilj. Nasvete in informacije, kako si pri tem lahko pomagajo tudi s prehrano kar srkajo in z pridom prevajajo v prakso.

V tem norem januarju je seveda za kar nekaj stvari zmanjkalo časa. Vsa dogovarjanja o morebitnih sodelovanjih se niso zrealizirala. Določenih projektov nismo dobili. Vse ne gre. Vsake toliko tudi kako sporočilo »pade mimo mene«, pozabim odgovoriti na kak klic ali pa odklonim povabilo na kavo ali pad thai. Za te si res ne vzamem pogosto časa. Ravno zato se še toliko bolj veselim, ko dejansko uspem preživeti kak prost trenutek tudi s prijatelji. Pa čeprav tudi takrat vsem težim s telefonom v roki, da naj še ne zagrizejo v hrano pred sabo, ker rabim »samo fotko«. 🙂 Počasi so že navajeni. Kdaj mi kako fotko pošljejo kar sami od sebe.

Biti »espejevc« je torej zabavno. Biti študent tudi. Biti oboje pa je zabava na kvadrat … Priznam! Nič mi ne manjka. Le kaka ura spanja. 🙂

Februarja novim izzivom naproti. Se beremo in gledamo. Če ne drugje po FB in IG. 🙂 🙂 🙂 Še dobro, da ju imamo.

Papa, Katja