Tokratne misli uhajajo k športu. Zaključuje se sezona večine športov, ki jih spremljam malo po »službeni« in veliko več po osebni strani. 🙂 Sem pač navijačica. Vem, koliko odrekanja je potrebnega, da v svojem športu dosežeš stopnjo, ko v njem pričneš tekmovati, kaj šele zmagovati. In to si zasluži globok poklon! Ne poklon zmagovalcem. Poklon predvsem tistim, ki izpadejo prvi ali v cilj pridejo zadnji, a jih to ne ustavi in se vseeno naslednjič enako zagnano pojavijo na štartni listi.

Garanje in odrekanje se pričneta še preden te okolica sploh začne zaznavati kot športnika.

Si pač otrok, ki se je vpisal na krožek, najbrž zato, ker se je ravno pokrival z tisto luknjo v urniku, ki je niso zasedle druge dejavnosti. A če želiš biti uspešen, potem moraš začeti zgodaj. Ne usmerjeno trenirati tehniko izbranega športa, a gibati in nabirati gibalne vzorce gotovo. Kar hitro se nato prostočasna dejavnost razvije v smer, ki od tebe zahteva nekajtedensko udejstvovanje. In tu si moraš izbrati šport, ki ga boš vzljubil do te mere, da ti ne bo problem reči ne prijateljem, ko se bodo družili, ko boš ti na treningu ali ti ne bo problem stisniti obveznosti za šolo sredi noči, zato, da bo čez dan čas za druge stvari ter predvsem, da ti ne bo problem trpeti bolečin, ki jih bo prinesel izbrani šport. Ker šport boli. Žulji, modrice, buške, “musklfibr” … Temu se ne moreš izogniti. No in potem pride tisti trenutek resnice, ko si že tako dober, da začnejo trenerji opazovati, ali lahko postaneš odličen.

Vsi športi žal niso za vsakogar.

Če te narava ni obdarila s predispozicijami potrebnimi za izbrani šport, iz te moke ne bo kruha. In tu se velikokrat zgodi prvi poraz. Le tisti najbolj močni se v takem trenutku sestavijo do te mere, da se preusmerijo v primernejši šport, marsikdo pa raje kar neha in reče »šport ni za mene«. In tudi, če si popolno grajen za svoj šport, moraš imeti še toliko sreče, da se uspeš izogniti večjim poškodbam, ki bi te ustavile ali pa biti dovolj močan, da jih rehabilitiraš in se po njih vrneš, pa čeprav kar nekaj korakov nazaj. No in seveda – imeti moraš to srečo, da so ob tebi ljudje, ki so te sposobni pravilno usmerjati, financirati, podpirati in na sploh prilagoditi svoje življenje za to, da boš ti lahko tekmovalec.

In potem pride v tvoji dan v karieri.

Dan pomembne tekme, za katero si garal celotno športno pot. Če zmagaš, se vse zgoraj našteto pozabi in zlije v popolnost v tistem trenutku, ko razglasijo drugo mesto in je tvoje ime edino ostalo še nepoklicano. A zmaga ne pride vedno. Včasih je v tvojem športu taka konkurenca, da najvišja stopnička ostane neosvojena. Pa to pomeni, da nisi zmagovalec?

Ne! Vsaj nebi smelo. V tistem trenutku, ko stojiš ob in ne na najvišji stopnički, se gotovo počutiš tako, a ko se čustva umirijo, lahko začneš seštevati vse zmage, ki si jih na poti vseeno osvojil.

Vsaka pot, ki jo prehodimo nas namreč bogati, pa čeprav na koncu nje ni zlata.

In prav je, da se tega zavedamo. Šport nas je vse, ki smo se kdaj ukvarjali z njim naučil, da brez nič ni nič. Da je začetni vložek ogromen, končno zlato pa čaka le peščico najsrečnejših. A da se vseeno izplača, saj ne glede na konkurenco z vsakim treningom, tekmo, zmago in predvsem porazom postaneš boljši ti!

In kdo so zmagovalci moje pomladi?

To so gotovo moji domači, ki še kar telovadijo. Mami se heca, da smo postali prav športna družina! 🙂 To so dekleta Popolne preobrazbe, ki se vsem na očeh spopadajo z eno izmed najtežjih stvari v življenju, ki ima več porazov kot zmag – hujšanjem. Trenutno smo skupno na skoraj – 23,3 kg (5 deklet v dobrem mesecu). To je kolega, ki je šel zadnjo nedeljo v maju na Ironmana in ga opravil, čeprav so ga na poti pripravljanja na ta podvig pestile poškodbe. Pa je bila volja (trma :)) vseeno močnejša. To so mladi rokometaši dveh najuspešnejših slovenskih klubov. Državni prvaki RK Celje Pivovarna Laško in pokalni prvaki RK Gorenje Velenje. Eden izmed njih mi je pred časom napisal »iskreno … nisem verjel, da bom svoj cilj dosegel z tole vašo prehrano … pa sem ga«.

In da se razume! Uspehi so njihovi, sami so naredili vse potrebno, da so prišli do sem. Hvaležna pa sem za zaupanje, da sem lahko del širokega kroga ljudi, ki ga imajo ob sebi na poti do tega, da iz sebe iztisnejo maksimum.

Kdo pa je v mojem krogu ljudi, ki me nesebično podpira in se z mano veseli mojih zmag?

Zmagovalec pomladi je gotovo moj oči. Ne samo, da me nahrani, ko sestradana pridem iz faksa in prilagaja družinska kosila na ta moj nori urnik, naredil mi je tudi športne rekvizite, ki jih sedaj z veseljem uporabljam, ko mučim vadeče na PRP programu. Palice, drsniki, kolebnice … Samo omenim, da smo na predavanjih delali vaje s tem rekvizitom, ki bi ga sedaj počasi vključila tudi v svojo vadbo in že jih imam pripravljenega. No, pa še kaj bi se našlo od stvari, ki jih je vzel v svoje roke, ker jaz preprosto nimam časa za njih.

Ogromno je še oseb, ki si lahko pripišejo zasluge za to, da meni uspeva vse kar počnem. Od ostalih članov družine in prijateljev, poslovnih partnerjev, s katerimi skupaj iščemo rešitve in ideje, ki presegajo zgolj »making money«, ampak so dovolj zreli za tisto nekaj več kar žene mene, ter do sošolk in sošolcev, s katerimi si pomagamo in delimo zapiske, izkušnje, znanje ko se pripravljamo na preverjanja znanj.  Hvaležna sem vsakomur izmed njih. Še slab mesec moram počakati, da sfiniširam vse, kar sem si zadala. Potem pa sem jim preko poletja nekako odkupim. 🙂

In tu je ključ do uspeha!

Ne garaj sam v izolaciji, omejen s svojimi mislimi, ki dosegajo vse čustvene spektre od strahu in razočaranja do pretiranega navdušenja in vse vmes. Tam si potem izgubljen in preveč sam, da bi še jasno lahko videl pot naprej. Obdaj se z ljudmi, ki te bodo pomagali usmerjati ko se izgubiš in predvsem takimi, ki ti dopuščajo da zablestiš! Ki tvojega uspeha ne jemljejo kot svoj neuspeh. In ki ne nesebično odzovejo na tvoj klic za pomoč saj vedo, da lahko enako pričakujejo od tebe, ko bo situacija obrnjena.

In takrat si zmagovalec! Takrat lahko »pobereš vse«. . Kar daš to dobiš. Tako to pač gre. 🙂

Lep junij! 😉 Katja

135 total views, 1 views today

Deli