V času zapisa, ki ga berete, je zunaj 36 stopinj. Na radiu so zjutraj rekli, da padajo rekordi. Celo 40 stopinj naj bi bilo. Vročinski val nas je popolnoma upočasnil. Tudi mene. Vsako leto težje prenašam vročino. Letos bi samo spala. 🙂 Pa seveda ne morem, saj je prevroče. Poletni čas sicer rada izkoristim za nabiranje novih moči. Moj poklic mi še vedno omogoča, da živim »šolarski urnik«. Poletje je čas za počitnice. Bolj, kot so odštekane, več moči mi dajo. Starejša kot sem, več je sicer zadolžitev tudi poleti, pa vseeno veliko manj kot med šolskim letom. Poleti si vedno zadam kak nov izziv, nov cilj. Poleti imam tudi rojstni dan, ko nekako (hočeš nočeš) vsaj 1-x na leto potegnem črto pod dosežke zadnjega leta.

Letošnji pregled lani postavljenih ciljev je bil kar uspešen. Bilanca opravljenih sprememb v smeri napredka v primerjavi s stanjem na varni točki gre v plus prvim. Odločila sem se za novo poslovno pot in speljala potrebne korake do njene uresničitve. Seveda sem še daleč od zastavljenega cilja, pa vendar veliko bližje, kot bi si lani v takem času upala sploh pomisliti. Torej – napredek je, pomikam se naprej. Ampak do kod? Udeležila sem se kratke delavnice nekega poslovneža. Popolnoma izven mojega področja delovanja, ampak nova znanja bogatijo. Seveda nisem razumela večine stvari, ki nam jih je razlagal, zapomnila pa sem si preprost princip.

Zadaj si dovolj visok cilj, da te bo gnalo naprej. Bodi pogumen, ambiciozen. Upaj si!

Potem razmišljala, kaj natančno bi to lahko pomenilo zame. Vsak teden eno predavanje, vsak mesec 10 strank. Je to ambiciozno? Za nekoga na začetku poti seveda je. Pa je ambiciozno dovolj, da je tudi pogumno? To pa najverjetneje ne. Vsaj ne za poslovneža z delavnice. Pogumno bi bilo vsak dan eno predavanje, vsak mesec toliko strank, kot je dni v tednu. Uffff. Pogumno, ja, pa tudi nerealno. Saj tega vsega ne bi uspela obvladati sama. No – poslovnež je na delavnici rekel, da se mora podjetje razvijati, širiti … Dobro, preden preveč zabredem. Potrebujem torej cilje, ki me strašijo. Ti me bodo pripeljali naprej.

Ugotovila sem, da smo ljudje večinoma precej previdni.

Tisti drznejši, pogumnejši pa – ali uspejo ali pač ne. Ampak večinoma takoj spet najdejo nov izziv, tako da jih to ne potre. Vztrajni bodo uspeli. Seveda so tudi definicije uspeha različne. Moja niti ni tako nedosegljiva. Zame bo uspeh, ko bom krojila svoj urnik, ko bom lahko delala »ko mi bo do tega« in ne, ko bo ura odbila 8:00. Takšni smo pač umetniki. Ne moreš dati svoje ustvarjalnosti v »nine to five«. In sem šla za začetek preverit svoj pogum, da ugotovim, kje sem. Sodim med previdne ali med drzne. Vendar sem šla nekam čisto drugam, stran od poslovnežev. Najprej v plezalni center. 🙂

Tam sem vedela, da se bo ustavilo, ko se bo potrebno na vrhu stene spustiti in obviseti na vrvi, da me prijatelj spusti do tal. Nekajkrat sem že bila na steni in navadno ne pridem do vrha ravno zato, ker je potem potrebno priti še nazaj. Sama bi najraje »splezala« tudi navzdol. Pa ne gre. Pravijo mi, da je treba skočiti oz. se spustiti. No – nekaj poskusov, vsakič malo višje in sem prišla do vrha. Prvič sem za to, da sem se spustila, potrebovala nekaj minut. Potem že manj. Prijateljica, ki je bila z mano – psihologinja – je navdušeno stala ob meni. »Noro! Da se zavestno spraviš v situacijo, kjer veš, da ti je neprijetno in jo premagaš. To ni kar tako.« In sem se počutila še malce bolje. 🙂

Ja – pojdi tja, kjer te je strah. Naredi to zavestno.

Najdi, kje ti je dobro in potem pojdi korak ali dva naprej. Tam potem naredi vse potrebno, da ta strah premagaš. Le tako lahko razmišljaš o napredku. To miselnost si zapomni in prekopiraj v svoj svet, sem si rekla.

Potem pa sem šla še v adrenalinski park. To je bilo darilo od prijateljev in tam pretiranih strahov nisem pričakovala. Se mi je zdelo, da bom imela dogajanje pod kontrolo. Dokler nismo prišli na progo, kjer se je pred tem neki fantič precenil in obvisel na varovalu na žici. Primerilo se mu ni nič nevarnega, bilo pa je neprijetno. Dokler sem ga opazovala z drugega konca, se mi ni zdelo nič posebnega. Potem pa sem na tisto mesto, kjer se je ustavilo njemu, prišla sama. Ker pred mano ni bilo nikogar, ki bi pravilno prišel na postajo, da bi videla dober vzor, sem zablokirala. Edini, ki sem ga videla na postaji, je doživel »poraz«. Ne upam. In sem čakala, da je do moje postaje prišel prijatelj, pravilno opravil spust pred mano in potem je šlo brez težav. Ponovno se je izkazalo, da nisem nekdo, ki bi oral ledino. Potrebujem zgled. Dober zgled. In potem ga poskusim narediti še bolje. Tudi ta princip lahko uporabim širše, ne le v tisti situaciji. Še sama si nisem mislila, koliko se bom naučila iz sproščenega popoldneva s prijatelji.

Kar hočem povedati:

vsakdo naj si na poti do sprememb in iskanja poti do njih najprej vzame čas, da spozna sebe.

Takšnega kot je. V svojem bistvu in ne takšnega, kot se kaže okolici. 🙂 Poglej se v ogledalo in vase. Prilagodi pot, ki jo boš moral prehoditi, sebi in svojemu izhodišču. Ne kopiraj okolice.

Potem pa si postavi meje, do katerih želiš. Meje, ki jih lahko dosežeš. In ki jih potem premakneš naprej. Ne nazadnje – rekordi so tukaj zato, da jih rušimo. 🙂 Samo upam, da ne tudi vremenski. Bom čisto zadovoljna, če ne pade 40-ka. 🙂

Imejte izjemen avgust! Katja

Loading