V pripravi na tokratni zapis sem se lotila branja lanskoletnega januarskega bloga. Dnevnika namreč ne pišem, nekako mi že kot mlajši to ni šlo. Pa mi je včasih kar žal, ker gredo stvari tako hitro naprej, da jih človek ogromno pozabi. Še dobro, da imam vsaj svoj mesečni blog, da lahko kaj preberem za nazaj. In priznam, da me je lasten zapis kar malo presenetil in predvsem navdušil.

Da spomnim. Točno leto dni nazaj sem pisala o mojih treh ciljih, ki sem si jih zadala za leto 2019.

Nitkanje, prenehanje s snoozanjem in pravočasno opravljanje vseh obveznosti. Pa pojdimo po vrsti.

Nitkam letos veliko bolje kot sem. Nekaj ima s tem opravka tudi dejstvo, da imam aparat, ki mi ravna zobke, jih postavlja v pravilni ugriz in dejansko dela prostor med njimi, kamor nitka sploh pride. Tega se nisem zavedala. Da ni težava mojega nenitkanja moja lenoba, ampak dejstvo, da mi je nitkanje povzročala toliko težav, da sem ga raje kar izpustila iz svoje vsakodnevne rutine. No! Pa se je potrdilo to, kar itak vsi vemo. Dokler ne rešiš vzroka svojih ravnanj, tudi gašenje požarov na dolgi rok ne more biti uspešno. Moji zobki bodo od spomladi naprej lepi, ravni, sijoči in z veseljem jim bom vsak večer namenila tiste 2 minuti časa več, da bodo taki tudi ostali. Cilj torej izpolnjen in samozavestno akcija naprej.

Snoozanje … ja. 🤔 To pa je tudi ostalo z menoj, a tudi tu je opazen napredek. Namreč tiste dni, ko me zjutraj čaka kaj zelo zanimivega, mi tudi približno ni problem ustati. Takrat, kadar pa je jutranji ali dopoldanski urnik bolj tako tako, pa lahko budilko vlečem tudi celo uro. Po tem, ko je prebral ta moj cilj v blogu mi je namreč ta recept priporočil prijatelj Domen. On namreč vstaja že ob 4ih zjutraj in da uspe, si zjutraj načrtuje obveznosti, ki se jih veseli. Ideja se mi je zdela zanimiva in sem jo začela prakticirati, a linija je tanka. Namreč če si zjutraj načrtujem obveznosti, ki se jih zeeeeelo veselim, potem zvečer od vsega navdušenja sploh ne morem zaspati, kar pa tudi ni O. K. Večinoma tako za prvo jutranjo obveznosti načrtujem trening. Ta mi je ravno toliko rutinski, da mi ne krajša spanca, a vseeno toliko pomemben, da ga ne želim prespati ali presnoozati. Čeprav se zgodi tudi to. Priznam. Cilj torej delno izpolnjen, delamo še naprej na tem.

In še utapljanje v žlici vode ter lovljenje rokov. Lani sem pisala blog na nedeljo, ko gre v objavo. Letos ga pišem v petek. Lani sem jedilnike za nov teden pripravljala v istem dnevu, kot so se pošiljali naprej. Letos imam pripravljene že vse jedilnike za mesec januar. Lani sem pisala seminarske naloge tisto jutro, ko jih je bilo treba oddati (in to navadno po tem, ko sem uro snoozala), letos sta dve že spisani, zadnje pa se lotim takoj ko spišem tale blog. In to čeprav jih moramo oddati šele konec naslednjega tedna. Wuhuhuhuhu napredek je očiten! Saj kdaj pa kdaj še pride, da kako stvar odlašam do konca. A dejstvo je, da sem malenkost bolj zorganizirana in da uspem veliko stvari narediti več kot le pravočasno. Res pa je pri tem nekaj pripomogla knjiga, ki sem jo omenjala v lanskoletnem blogu »Gremo to dokončat«. No dokončala sem jo poleti na morju in takoj po tem, ko sem prišla v Ljubljano začela delati korake v novo smer. Urnik se mi sedaj itak umirja. Še 14 dni in faksa bo konec, potem pa bodo stvari veliko bolj v mojih rokah, kot so bile in speljala bom še zadnjih nekaj potrebnih opravil, da me roki nikoli več ne bodo preganjali. Tudi tu torej lahko rečem cilj izpolnjen, samozavestno akcija naprej.

In če sedaj razmislim o novih treh ciljih, ki jih lahko zasledujem v 2020.

Hmmmmm … Prvi je že sprogramiran v pametni uri in je 8 ur spanja na dan. Silvestrsko noč sem spala do 12ih (ja vem … obup 🤪), drugo noč v letu skupno 9 ur in včeraj 5 ur … Hja … V povprečju treh noči torej ravno 8 ur. Juhuhu a vendar ne! To spanje mora postati bolj enakomerno razporejeno preko vseh noči v tednu.

Drugi cilj je prav tako povezan s spanjem. Namreč prepogosto se mi zgodi, da spim na kavču pred TVjem. Katastrofa. In potem se seveda zjutraj zbudim čisto polomljena. Spalno rutino bo treba torej popolnoma spremeniti in prilagoditi. Trenutno imam nastavljeno budilko, ki mi zvoni ob 22:00 in ki pravi »pejt spat«. Bom videla, če bo to dovolj. Morda pa se spet najde nekdo, ki bo imel bolj pametno rešitev zame. 🙃

In tretji cilj … V 2020 si želim tudi nekaj časa zase. Tri leta je, odkar sem na samostojni poti. Od tega sem bila prvo leto še zaposlena, drugi dve pa študentka. O prostem času tako bolj ni bilo ne duha ne sluha. Sedaj, ko se faks približuje koncu, mi vsi, ki me dobro poznajo pravijo »saj boš našla nekaj drugega, da si boš spet vse obrnila na glavo«. Baje taka sem. Ampak ne! Trenutno imam res velik cilj, da sem vsak teden dva dni prosta in ta dva dni sem si kar zapisala v koledar za prvih nekaj mesecev leta. Prosta namreč ne bom čez vikend. Toliko že vem. Če ne drugega so pri meni delovne nedelje. A to še ne pomeni, da si ne morem vzeti prostega dneva na primer v torek. Kadar le gre, si planiram prosta zaporedna dneva. A tudi če to ne bo uspelo, ne smem popustiti. Delo vedno počaka, trenutki, ki jih imamo zase in za svoje bližnje ter prijatelje pa polzijo in včasih se zgodi, da jih nikoli več ne dobimo nazaj.

Tako! Me prav zanima, kako bo tale zapis prebirati naslednje leto. 😊 Držim pesti, da me bo ravno tako navdušil, kot me je lanskoletni. Pa saj res ne gre čez noč vse kar si zadamo.

Če vsako leto uspemo v pravo smer obrniti tri stvari, ki nam pri sebi niso najbolj všeč, imamo na koncu desetletja 30 kljukic!!

Le začeti je treba že danes in spremljati svoj napredek.

Lep januar! Katja

 276 total views,  1 views today

Deli