Kaj sploh pomeni živeti?

Dihati, rasti in se razvijati oz. starati? Slediti navodilom in bolj ali manj formalnim smernicam, ki nam jih postavljajo najprej starši oz. družina, potem učitelji oz. šolski sistem in konec koncev družba oz. zakonodaja države v kateri bivamo? Razmišljati, sprejemati odločitve? Veliko odločitev je polnih odrekanja – tudi to je del življenja, pa vendar. Takrat, ko se odrekamo, sploh živimo? Malo že filozofiram. Sem na dopustu in imam čas za to. 🙂

Je kaka razlika med izrazom preživeti in živeti?

Preživljamo svoj čas na zemlji. Nekateri z več, drugi z manj sreče, luksuza in dobrin, ki nam jih ponuja narava. Luksuz zame ni imeti vilo z bazenom. Luksuz je bivati v delu sveta kjer se lahko bolj ali manj svobodno izražam, kjer lahko spijem vodo iz pipe, kjer lahko v zemljo posadim rastlino in jo potem tudi pojem in še in še »malenkosti«, ki moj vsakdan delajo preprost. Ne le da bivam in preživim, izpolnjene imam torej vse predpogoje, da tudi živim! Živeti zame pomeni uživati, biti tam kjer se počutim lepo, koristno, izkoriščati svoj potencial in potencial okolja, izpolnjevati svoje poslanstvo na tem svetu, čeprav še ne vem točno katero to je. Ugotavljam, da se s tem, ko se imam dobro jaz, imajo dobro tudi ljudje okoli mene. V svetu iskanja težav, pesimizma, slabe volje, kritikov, negativizma je »imeti se dobro in živeti« vrlina, ki jo ne premore vsak in ljudje so mi za pozitivno energijo, ki jo prejmejo od mene, hvaležni. Živim torej tako, da osrečujem druge. Lepšega poslanstva si ne morem zamisliti.

Ali je sebično sebe postaviti na prvo mesto?

Če znaš to narediti tako, da s tem ne škoduješ drugim – ne! Sebično postane svojo srečo iskati na račun nesreče drugega. Iti preko meja, »preko trupel«. Na oči dati plašnice in ne preveriti kako s svojimi dejanji in odločitvami vplivaš na okolico. Velikokrat sem že slišala »tebi je lahko – ti počneš, kar želiš«. Ja! Res je. Ampak da sem prišla do sem, sem se morala kar nekajkrat resno pogovoriti sama s seboj in potem še s tistimi, ki se jih moje odločitve dotikajo. In takrat tudi približno ni bilo lahko. Vprašala sem se, ali boš šla po lažji poti in sledila »življenjskemu načrtu družbe«, ki gre nekako takole: izobrazba, služba, mož, hiša, otroci … Ali boš raje sledila svojim sanjam, ki so šle nekako takole: osamosvojitev, ples, glasba, prijatelji in družina in nekaj delati, da boš imela dovolj denarja za vse, kar si želiš. Baje sem mami takrat rekla, da zdaj bi jaz plesala, študiram lahko tudi pri tridesetih, ko bom stara.   In priznam – na dopustu sem z zapiski za kemijo, ker študiram v tridesetih. Čeprav se še ne počutim stara. 😀

In kaj je najbolje od vsega?

Sedaj, ko si želim preživljati svoje dni v predavalnicah, saj sem v točki življenja, ko mi novo znanje in informacije pomenijo veliko, mi odhod na faks več ni muka. Sedaj se mi v glavi le delajo nove povezave, ki to teoretično znanje že takoj prelivajo v prakso – spet tako, ki mi omogoča, da pomagam ljudem. Še vedno torej sledim svojemu poslanstvu. V tej točki življenja faks več ni nekaj na »to do« listi, ki je nisem niti naredila sama, ampak je prišla »po defoltu«. Je iskrena želja in vesela sem, da ima možnost, da je uslišana. In tako, tudi ko sem na faksu ali za knjigami, živim. Zato mi tudi ni težko na dopustu nameniti kar nekaj ur na dan, da se učim.

Kdaj torej živeti?

Takrat, ko smo živi! In polni energije. Ta je taka, da se stopnjuje s tem, kar vanjo vlagamo. Če dodajamo pozitivno energijo, bo prišlo še več pozitive in obratno. Pozabimo na večna odrekanja, pozabimo na »plan, ki nas čaka«, čeprav ga ne razumemo čisto, saj sploh ni bil naš, temveč nam ga je naložila družba. Prepustimo se občutkom in naredimo, kar se nam zdi, da je prav. Bodimo zvesti sebi. Takrat bomo lahko resnično zablesteli in tako tudi največ vrnili najbližji okolici.

Najdimo otroka v sebi. Gotovo je še nekje.

Privoščimo si noro poletje. Jaz sem svojega že začela. Pa čeprav na žuru namenjenemu veliko mlajšim.  Vse kar je bilo potrebno narediti je odklopiti zavore in na pomoč poklicati otroka v sebi. Moj na srečo je še tam in se redno odzove na moje klice.  Pomaga mi, da v norem urniku vsakdana in vseh obveznosti, ki sem si jih naložila, ne pozabim živeti. In uživati v tem. Najhuje je živeti in trpeti. Vseskozi čakati, da se zgodi nekaj, da se bo potem zgodilo nekaj drugega. In v resnici sploh ne vedeti, kaj čakamo.

Julij je moj mesec! Julija imam rojstni dan in julija si že tradicionalno privoščim največ. Privošči si kaj tudi ti! Na moj račun. 🙂

Katja

82 total views, 2 views today

Deli