Pomlad, krajše hlače oz. krila, kratke majice, dekolteji (vedno večkrat tudi na moških) in razkazovanje vsega, kar smo čez zimo pridelali v telovadnicah in fitnesih. Za nekatere. Za druge pa stresno obdobje, ko dojamemo, da smo spet zamudili vlak in svoje nepopolnosti zakrivamo pod širokimi puloverji in dolgimi hlačami pod pretvezo: »Meni je pa še vedno malo hladno,« in z mislijo »ah, saj do poletja je še daleč«.

Sama sem plesalka oz. plesna pedagoginja. Ples je estetski šport in pomembno je, da je plesalec urejen, da zna skriti svoje pomanjkljivosti in pokazati svoje vrline.

Nihče ni popoln.

Hočem nočem kar malce podzavestno tudi sama velikokrat opazujem ljudi, kako se uredijo. Modne smernice in zapovedi, kaj je letos »in« nekatere prisilijo, da sploh ne upoštevajo svojih teles in »omejitev«, ampak z glavo skozi zid oblečejo nekaj, kar jim niti malo ne pristoji ali pa je za njihova leta neprimerno. Prosojne majčke na 12-letnicah, zelo kratke hlačke na (pre)širokih stegnih, oprijete majčke na moškem s trebuščkom, globok dekolte na malce starejši ženski in podobno pač res ne izgledajo dobro. Glede na to, da obleka naredi človeka, je škoda, da z neprimerno izbiro vso pozornost od sebe in »svoje vsebine« preusmerimo na nek del telesa, ki ga poudarimo, ne da bi točno vedeli, kaj s tem želimo doseči.

Ideali, ki nam jih postavljajo revije in trgovci so izdelani do popolnosti. Brez napak.

In mi jim skušamo sledili, pri čimer pa pozabljamo, da je lahko izgledati popolno, ko za tem stoji cela vojska. Redni obiski kozmetičarke, ki poskrbi, da je koža že v osnovi lepa, osebni trener, potem vizažistka, frizer, stilist, push up modrček, push up hlače, fotograf, ki pripravi popolno svetlobo in kasneje še naknadno obdela nastalo fotografijo …

In končni izdelek izgleda več kot dobro. Mi pa se mu poskušamo približati. Sami samcati, izgubljeni v poplavi vseh teh idealov. Pred kratkim sem si kupila nov telefon. Kar sam od sebe ima že pred nastavljeno možnost, da retušira slikice. »All inclusive beauty« filter. Odlično! Sedaj nisem več sama. V mojem malem aparatu imam vsaj malo podpore, da bodo moje slikice popolne. Pa čeprav jaz nisem. 😉

Spomladanski meseci so meseci maturantskih plesov in podobnih dogodkov. Ker moramo biti urejeni tudi mi, ki pri takih dogodkih sodelujemo, imam tako v naslednjem tednu tudi jaz nekaj rezerviranih terminov. Frizer, nohti in depilacija. Ker se mi s temi stvarmi ne ljubi ukvarjati jih potem »opravim« takrat, ko je res treba. Princeska teden bi nekatere pričakovale navdušeno, jaz pa le računam, koliko časa in seveda tudi denarja mi bo vse skupaj spet vzelo. O denarju ne bom; je odvisno od ponudnikov in kakšne veze. Na hitro preračunano pa bo za vse skupaj odšel zelo dober delovni dan. Več kot 8 ur, če seštejem vožnjo in iskanje parkirišča, pa sušenje nohtov, čakanje, da barva prime in podobno. Pa na srečo še vedno imam svoje trepalnice in obrvi, zob si ne belim, zagorelo barvo skušam dobiti z gibanjem v naravi in ne v raznih salonih za barvanje kože, tudi make-up si uredim sama. Čeprav vedno bolj ugotavljam, da nas je takih vse manj. Za doseganje nekih umetno postavljenih idealov, kaj sodi pod oznako »urejenost«, nekateri, poleg kar visokega odstotka mesečnega priliva, zapravijo tudi ogromno časa, ki bi ga lahko porabili za karkoli drugega. Čas, ki ga porabiš zase, je tisti, ki nima vrednosti, nima cene. Tja, kamor si ga namenil, tam bo ostal. Ali ne bi bilo bolje, da bi ti prinesel novo izkušnjo, novo znanje, novo doživetje, novo poznanstvo ali poglobitev starega prijateljstva? Upam si trditi, da nas to obogati in razveseli veliko bolj kot lajki pod hudo slikico novih trepalnic.

Tako zelo se trudimo biti všečni množici naših spletnih prijateljev in sledilcev, da pozabimo, da moramo biti všeč našim ljubljenim in tistim, ki so z nami tudi takrat, ko nismo urejeni do popolnosti. Tistim, ki jim je vseeno, ali je naš nasmeh bleščeče bel in ki jim je pomembno, da nasmeh sploh je. Tistim, ki jim je vseeno, ali jih pogledamo s popolnim pogledom rahlo privzdignjenih trepalnic in obrvi in ki si želijo le, da jih sploh pogledamo. Tistim, ki jim je vseeno ali izgledamo popolno, ampak jim je pomembno, da smo zdravi. Zakaj njim ne namenimo toliko časa, kot ga namenimo temu, kako izgledamo?

Slej ko prej se luči ugasnejo in slej ko prej se lajki pod slikico ustavijo. Takrat smo sami s sabo. Ali si upamo vprašati, če smo si sploh (še) všeč.

Bi sami sebi dali lajk ali bi se najprej morali malo retuširati? 😉

Lepo pomlad. 😀 Katja

Deli