Juhuhu jesen je tu. Ne, saj ne. 🤦♀️ Zakaj je že konec poletja!?! Kar ne morem verjeti, da je oktober. Kako hitro gre čas. Jesen je tu, z njo malenkost bolj deževni in predvsem krajši dnevi. Mislim, da je to tudi edini razlog, da ima ta letni čas tako malo oboževalcev. Jesen, dokler je zunaj svetlo, je blazno lepa. Nore barve, super temperature in obilica dobrot, od gob, do kostanja, grozdja … Ni da ni. Samo preveč je noči.
Jeseni se zgodi veliko novih začetkov.
Novo šolsko leto, ogromno novih tečajev, izobraževanj, terminov vadb … Jesen prinaša novosti. Ker sem s faksom zaključila in pred mano ni bilo nobenih večjih izzivov, sem se tako letošnjo jesen odločila, da življenje zapletem kar sama sebi. Ob tem pa naredim nekaj dobrega za moje telo, mojo dušo in tudi okolje.
Da začnem na začetku. V začetku septembra smo imeli dietetiki redno letno konferenco, ki je bila letošnje leto usmerjena v delovno aktivno populacijo in ohranjanje zdravja le te. Opa. To sem tudi jaz. Delovno aktivna populacija. Prej sem se imela še kar za študenta, čeprav pri svojih skoraj 40-ih. 😉 Nekako ne pustim letom, da me ujamejo. Kakorkoli že. Ogromno zanimivih izhodišč je bilo povedanih. Veliko se me jih je dotaknilo na poslovni ravni in kar videla sem kombinacije, sodelovanje in rešitve, ki jih s svojim znanjem lahko ponudim posameznikom in podjetjem, ki bi se odločili vložiti nekaj svojega časa in sredstev v ohranjanje zdravja (tudi) na delovnem mestu. A par izhodišč se me je dotaknilo na osebni ravni. Večino takih, za katere sem že sama vedela, da niso ravno okej, a šele, ko jih slišiš od zunaj, se jih zaveš. 😉
Kar delam narobe danes, se bo odrazilo čez 10, 20 let.
Če torej danes gledam v ekran prenosnika tako, da svetloba prihajala od zadaj in se vse blešči, sicer še kar nekaj časa to lahko počnem brez, da bi občutila posledice in slabši vid v kratkem času. A na dolgi rok bo drugače. Kaj torej lahko storim? Prvi korak je seveda ta, da odstranim oz. spremenim vzrok. V mojem primeru obrnem računalnik drugače. To bi pomenilo, da ne delam več za mizo, ampak na sedežni. Sobo imam žal postavljeno tako, da premik pohištva ne pride v poštev. Hm. Iz dežja pod kap torej. Če bodo na boljšem oči, bo na slabšem hrbet in obratno. Tu je točka, na kateri se veliko posameznikov ustavi. Okej. Tako pač je. To je moja realnost. Zavedam se je in sprejemam jo. Vsake toliko me bo po dolgotrajnem delu na računalniku bolela glava, pekle ali skelele oči in nekoč bom morda zaradi tega potrebovala očala.
Jaz nisem taka. Ne bom se zadovoljila s to razlago, da pač tako to je. Razmišljala bom naprej in se ne ustavila na prvi oviri, ob prvi prepreki.
Svoj delovni čas si tako razdelim na več enot. To pa je ena izmed dobrih stvari dela od doma in dejstva, da sem SPjevec. Ne rabim delati 8:00-16:00. Naredim torej več sklopov. Vsak posamezen sklop ne obsega več kot ure dela za računalnikom na določenem mestu. Eno uro delam za mizo v sobi, drugo uro na sedežni in tretjo za kuhinjsko mizo. Vsako mesto ima svoje slabše in boljše strani. Nobeno ni 100 % popolno, a tudi nobeno ni 100 % slabo. S tem vsako prisilno držo ali dejanje počnem le tako malo časa, da sanacija poškodbic, ki jih naredi poteče hitro in sproti. Ne vem, če sem se odločila prav. A trenutno mi to izpade kot najboljša možna rešitev. In kar naenkrat sem tudi našla nekaj pozitivnega v tem, da je tako kratek dan. Zgodaj zjutraj in zvečer namreč svetlobe iz okna več ni in nič se ne blešči v zaslon. Torej imam razlog več, da zgodaj vstanem in določen del delovnih obveznosti za računalnikom opravim že takoj.
No, ker seveda do določenih kvarnih procesov še vseeno prihaja, imam tudi drugi del soočanja s težavo in to je sanacija nastale škode.
Za oči pravijo, obstaja več poti, kako jih lahko pazimo. Med samim delom lahko večkrat pogledamo stran od ekrana, po možnosti v zeleno barvo. Pogled skozi okno v krošnje dreves je torej super rešitev, z nekaj kliki pa se na internetu najde tudi kar nekaj vaj za oči. Vaje za odpravljanje posledic prisilne drže pa opravim vsak večer na treningih. Super. Bravo Katja. Sedi pet. Upam. 😁 Če tole bere kak strokovnjak, ki ima v rokavu še kakšno boljšo rešitev, pa jo z veseljem dodam v svojo dnevno rutino.
Na omenjeni konferenci pa je bila poleg ogromno zanimivih izhodiš tudi zelo zanimiva okrogla miza. Moderatorka je tam proti koncu vprašala svoje udeležence:
»Kaj za ohranjanje svojega zdravja narediš vsak dan?«.
Zdel se mi je tako zanimivo izhodišče. Kaj vsak dan narediš dobrega. Večina se nas sekira, kaj vse smo naredili slabo. “Joj pojedla sem tisti piškot”, “joj nisem pila dovolj vode”, “joj spet sem šla prepozno spat”, “joj spet je zmanjkalo časa za telovadbo”. A ni bolje, če si na koncu dneva čestitaš za vse, kar pa je šlo skozi? “Aha namesto piškota sem zagradila jabolko”, “namesto, da bi naročila kavo, sem vzela limonado”, “namesto da bi pogledala priljubljeno serijo, sem odšla na sprehod”, “namesto, da bi pojedla celo čokolado, sem le eno črtico”.
Popolnoma nov koncept dojemanja sebe, ko razmišljaš o svojih dosežkih in ne porazih.
In še eno zanimivo izhodišče konference. Ljudje smo narejeni, da smo leni. 🙋♀️ Vsaj večina nas ima v sebi to, da se nam ne bo težko usesti na sedežno in prižgati TV ali v roke vzeti nekaj za brat. Manj je tistih, ki izberejo gibanje. In zato si moraš življenje zaplesti. Si kupiti psa, ki te bo prisilil v sprehode v naravo, se na vadbo vpisati skupaj s prijateljico ali prijateljem in tako poskrbeti, da se res spraviš v akcijo, ker se ti ne ljubi opravičevati. Morda avto načrtno parkirati najdlje možno od vhoda v stavbo in še tako narediti tistih nekaj dodatnih korakov.
Sama sem taka, da veliko treniram tako privatno, kot po službeni dolžnosti. A vse to je v dvorani. Ne grem na zrak, ne grem na sprehod. Sploh pa ne sama. Ne spravim se.
In sem si dala izziv. Vsak dan želim narediti 10.000 korakov. Ne le sem in tja. Ne. To želim vsak dan.
Sprehod in hoja imata ogromno pozitivnih učinkov na ohranjanje mojega zdravja. Meditativni, sproščujoči, spočile si bodo uči, telo bo tekom hoje popravilo marsikatero posledico prisilnih drž … Pogled v moj telefon, ki je večino dneva z mano – torej šteje korake dokaj okej – razkrije, da je septembrsko povprečje manj kot 3000 korakov na dan. OMG!!! Katastrofa. Razočaranje na polni črti.
In na hitro sem se spravila v akcijo z dvema radikalnima ukrepoma. Prodala sem avto in čeprav sem si uredila car sharing sistem, se bom skušala animirati, da bom vsaj na kakšne od dnevnih obveznosti odšla peš ali vsaj s kolesom. Če ne drugega bo nekaj korakov povzročila tudi hoja do car sharing postaje. In ponovno bom imela kužka. Čeprav sem mislila, da si psa več ne bom privoščila, ker imam tako službo, da je preveč sam, je ena izmed pozitivih stvari, ki jih je prinesla letošnja pomlad in korona ta, da se je življenje obrnilo tako, da sem res veliko več časa doma in tega več ne bom izpustila. Kuža tako v moje življenje prihaja v začetku leta 2021. Do takrat pa ma, da bo števec korakov vsaj na 8000 korakov na dan v povprečju in da bo za tistih zadnjih nekaj tisoč poskrbel kuža in sprehodi z njim.
No. Takole nekako se svojih izzivov lotevam jaz.
Najprej si jih dobro analiziram, potem skušam dojeti, kaj bom imela od tega, da jih opravim, saj s tem dobim močno notranjo motivacijo, potem pa si jih še dodatno zapletem, da mi njihovo reševanje predstavlja dovolj velik stimulus, da se jih lotim z vso energijo, ki jo premorem. 💪
Letošnjo jesen torej svojo energijo vlagam predvsem vase in ohranjanje svojega tako telesnega, kot duševnega zdravja. Negative je dovolj. Pejmo naprej pozitivno in končajmo tole kaotično leto 2020 kar se da v stilu. 😎
Mamo to! Lep oktober. Katja
