Pred mnogimi leti je moja prijateljica naredila vozniški izpit. Ko me je ponosno poklicala z veselo novico so njene prve besede bile »Keti! Mam ga! Zdej pa gas pa na lev pas do Portoroža.« 😀 Tako odločno, jasno, popolnoma prepričano v svoje znanje vožnje in to zgolj zaradi nekaj ur presedenih za volanom v avtošoli. Pa saj smo vsi imeli tak občutek kajne? Akcija! Gremo vozit. Nihče ni razmišljal »Oooo dali so mi izpit, jaz pa nimam izkušenj. Raje ne grem na cesto!«

Tako bi se morali lotevati vseh izzivov v življenju.

Znanje, smernice in usmeritve kako nekaj početi dobimo, potem pa to počnimo in dopolnimo še s svojimi izkušnjami. In postopno tako postanemo vse boljši in boljši. Ko se z odraslim človekom pogovarjaš, če bo naredil nekaj, česar (še) ne počne, je odgovor pogosto »ne, ker ne znam«. Torej se priuči! Ko smo otroci nam je to popolnoma normalno, kot odrasli pa kompliciramo.

Sploh se gre potruditi in stisniti zobe čez prve ovire, ko je govora o dobrih in zdravih navadah. Na primer telovadbi. Kar presenečena sem, kako pozitivno so se na uvedbo telovadbe odzvali moji domači. Končujem namreč usposabljanje za pridobitev naziva Vaditelj športne rekreacije Olimpijskega komiteja Slovenije in tekom usposabljanja sem se naučila ogromno novega. Zdaj moram to spraviti v prakso in boljših »poskusnih zajčkov« od domačih pač ni. Zelo previdno sem jih prosila za pomoč, upajoč, da bo kdo za. In so bili! In to vsi, tudi tisti, od katerih morda tega nisem pričakovala. A kaj, ko so vaje nove, nekatere tudi težke. Bo začetno navdušenje popustilo, ko bomo prišli do prvih ovir? Kar malo s strahom sem naštevala in demonstrirala nove in nove gibalne vzorce. Z navdušenjem sem ugotavljala, da je volja ostala in že se pogovarjamo o tem, da bi telovadbo pri nas doma uvedli kar v rednem terminu. Bolj ponosna ne bi mogla biti. Naša »Dietetik priporoča« kuhinja/predavalnica postaja še telovadnica! 🙂

To je pogosto izgovor, ki si ga govorimo, da opravičimo svojo neaktivnost.

»Nimam ustreznih pogojev. Nimam denarja za drage vadbe ali osebnega trenerja.« Pa vsega tega sploh ne potrebujemo. Vsaj v prvi fazi ne. Potrebujemo le malo volje in prostor, kjer se lahko pohištvo umakne na stran. Prav pride še kak zagnani sotrpin ali sotrpinka, da bo motivacija večja in akcija. Telo spravimo v gibanje, za ogrevanje izberemo malo hitrejši sprehod, nato naredimo nekaj krepilnih vaj in se za konec še malo pretegnimo. Seveda če imamo možnost izberimo vodeno vadbo, kjer čez osnovne vaje pelje usposobljeni športni vaditelj. Pravilna izvedba vaj je pomembna! A če to ni mogoče, potem je vseeno bolje, da se vsaj malo premigamo tudi sami in da ne kar obsedimo.

Naredimo torej prve učne ure »šofiranja«.

Tudi pri nas doma smo zdaj tu. Če bi delali vozniški izpit bi bili v točki, ko bi nas počasi spustili iz poligona na cesto. Ko si tako daleč, ko je odločitev sprejeta ter prvi koraki v pravo smer narejeni, je le še nekaj malega vztrajanja potrebno in že greš lahko gas na levi pas do cilja. In cilj naj bo gibanje vsaj štirikrat tedensko, po vsaj eno uro skupaj.

Usposabljanje za vaditelja športne rekreacije se bliža koncu. Konec maja, na dan mladosti, me čaka še izpit. Kar zahteven je, a tega se ne bojim, saj se preveč veselim vseh novih doživetij, ki me čakajo na tem področju.

Zagledati svetleče učke po tem, ko je nekdo uspešno odšvical vadbo za tisti dan je nekaj neprecenljivega.

Ko pomagam pri spreminjanju prehranskih navad, se vse skupaj dogaja malo bolj oddaljeno. Ljudje so doma, kuhajo in jedo po jedilnikih, pošljejo sicer kak navdušen mail, kako sploh niso pričakovali, da bodo imeli več energije a vseeno izgubljali kilograme, kako več ne potrebujejo tablet za želodec, saj so težave z zgago izginile ali pa kako tale zelenjava sploh ni tako slaba. Dobim tudi kako slikico kakega super obroka. Razveselijo me taka sporočila, a ne doživim jih tako doživeto. Biti zraven, videti rdeča lička, prešvicano majico in nasmeh na obrazu po tem, ko se izteče še zadnji komad naše vadbe, to je tisto, kar mi da še dodatno energijo.

Ljudje smo bili narejeni za gibanje, zato gibajmo se!

Kjerkoli se počutimo dobro. V naravi, na plesišču, na vrtu ali okoli hiše, telovadnici, sami ali med prijatelji. Pravzaprav ni pomembno. Pomembno je le to, da se spravimo v gas na levi pas. Svetleči učki zagotovljeni. 🙂

Lep maj. Katja

247 total views, 1 views today

Deli