V začetku oktobra so minila 3 leta odkar sem se odločila stopiti na svojo samostojno pot.

No. Takrat še nisem vedela, da bo samostojna. Samo vedela sem, da želim poleg plesa početi še nekaj s prehrano, če sem jo že doštudirala. Vmes se je zgodilo marsikaj. Prvi previdni koraki po njej so prerastli v lahkotno hojo, nato hitro hojo in na momente celo tek! In že kar nekaj časa ta pot tudi ni več samostojna, saj jo ob meni hodijo še brat, najini poslovni partnerji, varovanci in kup prijateljev in prijateljic ter seveda ostalih družinskih članov, ki naju podpirajo in nama pomagajo iz vseh koncev in krajev.

Tega me je pravzaprav pred tremi leti bilo najbolj strah. Skoraj petnajst let dela v dovolj velikem kolektivu, da so se delovne naloge razporedile in da si lahko dobil nadomeščanje takrat, ko si ga potreboval, so kar dolgooooo časa tehtnico vsakič znova prevagali v smer »ziher zaposlitve«. Dokler se vseeno enkrat v meni ni zbudil tisti S.P. glas. Prijatelj ga je zadnjič super poimenoval »svobodna ptica«. In ker je bil vse glasnejši in glasnejši, ga več ni šlo utišati.

A vse človek seveda vseeno ne more sam.

In tako se tudi naš Dietetik priporoča vedno bolj povezuje še z drugimi. Na enem izmed sestankov smo tako ekipa štirih navdušencev usklajevali svoje medsebojne cilje in pričakovanja od medsebojnega sodelovanja. Naloga, ki je vsaj meni naredila kar malce preglavice.

Postavi 10 ciljev. Halo?! 10?? To je ful!

O svojih ciljih nikoli preveč nisem razmišljala. Niti pred tremi leti ne. Takrat je bil cilj pomagati komu, če me bo ravno vprašal za pomoč. Če bi si takrat postavila cilj sodelovanja v eni izmed najbolj odmevnih TV oddaj tiste jeseni, pisanja člankov za časopise in revije, radijskih in TV nastopov v raznih oddajah, sodelovanja na okrogli mizi z evropskimi poslanci, razvijanje in vodenje samostojnega programa, ki združuje točno to, kar danes rabimo: rekreacijo in prehrano … No tega si nebi upala razmišljati niti tiho, kaj šele na glas ali pa celo zapisati na list papirja! Pa se je vseeno zgodilo. In morda se je zgodilo ravno zato, ker nisem bila usmerjena v neko pot z nekim končnim ciljem, ampak sem široko odprtih oči, ušes in rok sprejemala vse ponudbe kjer sem začutila, da lahko naredim razliko.

Kar pa ne pomeni, da grem skozi življenje brez ciljev.

Gotovo je en izmed večjih ciljev dokončanje magisterija in to do poletja 2020, pa dokončanje usposabljanja za vaditelja športne rekreacije do konca oktobra 2019, cilj je tudi redno obiskovanje treningov 4x tedensko in to vsak teden. Imam kar nekaj takih popolnoma »SMART« postavljenih ciljev. Saj jo poznate ane? Cilj mora biti specifičen, merljiv, dosegljiv, ustrezen in časovno določen. Take cilje si postavim brez težav.

Tako postavljati cilje učim tudi svoje varovance.

Predvsem pa jih učim to, da je cilj brez načrta le želja! Torej vsakemu cilju je potrebno zraven zapisati še zelo jasen načrt. Časovnico, po kateri se moramo gibati, da ga lahko dosežemo. Moje težave s postavljanjem ciljev so torej usmerjena na tiste cilje, ki so malenkost predrzni, morda na prvi pogled nedostopni, izven okvirjev, sanjaški ali morda preveč optimistični. Tiste, ki bi jih jaz poimenovala želja in ne cilj. In zdaj, ko imam ob sebi ljudi, ki s tem nimajo težav in me bodo naučili razmišljati tudi v tej širši smeri … Zdaj se nas šele pazite. 😁 😁 V dobro seveda! Moj prvi, primarni, nikoli pozabljen cilj namreč še vedno ostaja: pomagati!

Zapišimo torej svojih 10 ciljev.

Baje je več vredno, če jih zapišemo na papir, kot elektronsko. Zapišimo jih vsako jutro in to točno tiste, ki nam na pamet padejo ravno tisto jutro. Potem pa jih vsake toliko preberimo in izluščimo tiste, ki se ponavljajo. Svoj fokus nato usmerimo ravno v te. In te nato »SMART« definirajmo in jim zapišimo jasen načrt.

Neustavljivi bomo, vam rečem! Mamo to!! 💪

Lep vstop v novembrske dni. Katja

181 total views, 2 views today

Deli