V preteklem obdobju sem veliko razmišljala. O vsem. O prihodnosti. Ta je negotova kot še nikoli. O sedanjosti. Tu sem dokaj okej. Ravno toliko okej, da sem v dovolj kul coni udobja, da se mi nikamor ne mudi, čeprav vem, da bi rada še kaj več. O preteklosti. V njej sem si nabrala dovolj izkušenj in znanja, da se sedaj več ne zadovoljim s povprečjem. Od sebe pričakujem več. Morda preveč.

Moj koledar in organizator časa je poln opravkov, linkov, naslovov zanimivih vsebin, veščin, ki bi jih še rada osvojila.

Potem pa se zgodi. A veš un vajb, ko namesto za računalnik raje sedeš za dobro knjigo? Ta se mi zgodi redko, a vse pogosteje. Ko sem bila mlajša, sem zelo rada brala. Potem se je to v meni nekje izgubilo. Vrača se šele sedaj, ko nam je vzeto druženje na koncertih in en kup dogodkov, ki so mi krajšale čas. Je s tem kaj narobe? Ne. Knjige bogatijo. Oči počivajo od modre svetlobe ekranov. Linki me bodo počakali.

Prav tako pričakujem od sebe, da bom ostala fit. Da bom imela dovolj energije za početi vse, kar me veseli.

Da bom imela dovolj močno telo, da bo zdržalo vse napore bordanja, hribolazenja, da bo preplesalo celo noč. Potem pa se zgodi. A veš un vajb, ko se namesto na trening raje odpelješ na kavo s prijateljico. Ta me zadnje čase pogosto preplavi. “Padla sem ven.” Je pa res, da sem vseeno ohranila kar nekaj gibanja, nekaj ga imam že zaradi delovnih obveznosti, poleg tega je v vročih poletnih dneh pač bolj prijetno zaviti na Šmarko, kot v gym. A v primerjavi z lanskim poletjem sem veliko manj aktivna. Začutila sem, da telo to potrebuje. Situacija nas je umirila, adrenalin je popustil. Je narobe, da poslušaš svoje telo? Gotovo ne. Ravno tvoje telo ve vse o tvojem zdravju in če se dere nate »spočij si«, ti pa ga namesto v udobno zofo nafilaš s kavo in podobnimi, to na dolgi rok ni okej.

Ko si enkrat SP-jevc, imaš delovne obveznosti 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Težko jih je uokviriti v 40 urne delovnike.

Določeno strukturo mojemu dnevu dajo razpisani treningi in vodenje skupin, predavanja, sestanki in srečanja z varovanci. A veliko več je improvizacije. Ko v sebi začutim tisti ustvarjalni moment, ko besede članka kar zletijo iz mene, ko nova ideja za recept pade iz neba ali se rešitev prehranske zagonetke, s katero se ubadava z varovancem, v mislih pojavi sredi noči. In potem se zgodi. A veš un vajb, ko greš z družbo na lepše brez računalnika in se cel dan sploh ne spomniš pogledati službenega maila. Verjamem, da ta vajb pri marsikomu ni nič nenavadnega. Jaz pa se ga šele učim. Je s tem kaj narobe? Ne. Ker sem spoznala, da šele takrat, ko grem z mislimi na off in ko se odmaknem iz neke situacije, ki mi kravžlja možgančke, vidim rešitev celostno.

S prijateljico sem se pogovarjala, kdaj sem nazadnje šla na dopust brez prenosnika. Iskreno. Vsako leto mi to uspe, a le za nekaj dni.

Letos v Bovec – a zgolj zato, ker v šotoru pač ne moreš imeti računalnika, saj ni varno, lani v Grčijo – a zgolj zato, ker je ročna prtljaga na letalu že brez njega bila kar izziv, leto prej na Triglav – a zgolj zato, ker sem vedela, da bomo tam veliko časa brez signala. In potem se zgodi. A veš un vajb, ko šele takrat, ko se z nekom pogovarjaš, ugotoviš, kako neumne odločitve sprejemaš in v kakšnem čudnem začaranem krogu, ki ti v resnici sploh ne paše, se vrtiš. Prijatelji ali družina, tvoji zaupniki so tam zato, da ti odprejo oči. Poslušaj jih. Tisti pravi so dobronamerni in ti nasveta ne bodo dali iz škodoželja. Tiste druge, v katerih to prepoznaš, pa raje izbriši iz svojega seznama kontaktov. Kakorkoli že. Naslednjo priložnost, ki jo dobim, grem na dopust brez prenosnika tudi v primeru, da bo imel vse pogoje za to, da gre z mano. 🙂 Je s tem kaj narobe? Ne, če bom s svojimi varovanci uspešno komunicirala, da me nekaj časa ne bo. Narobe bi bilo se kar potuhniti.

Veliko imam še teh misli in situacij.

A veš un vajb, ko zunaj dežuje, ti pa na kavču, zavit v dekico, zaspiš sredi dneva? Čeprav veš, da se boš zbudil čisto polomljen. A veš un vajb, ko izkoristiš darove narave, zakuriš ogenj in si na njem spečeš koruzo? Čeprav veš, da se ti bo zatikala med zobe. A veš un vajb, ko si prižgeš najljubši komad in zaplešeš v dnevni sobi? Čeprav veš, da najbrž sosedom teh nekaj minut ni najbolj prijetnih. Hm … bi ti vajbi morali biti tisti, ki bi krojili naš vsakdan, namesto tistih organiziranih in vnaprej planiranih?

Kje torej potegniti ločnico?

Med tem, da se pustiš vajbu, ki te ustavi, umiri, te priklene pred TV, kjer pogledaš celo sezono nove serije in tistemu borcu v tebi, ki bi rad dal kljukice vsem taskom, ki si jih je zadal za ta dan?

Ne vem zate. Meni se zdi, da mi trenutno kar dobro uspeva kombinacija obojega, čeprav se kdaj kar borim s slabo vestjo. Če imaš slučajno zame ti kak konkreten recept in nasvet, ga bom vesela. 😁 Končno se namreč lotevam pisanja magistrske naloge in res držim pesti, da bo “a veš un vajb, ko se usedeš za tipkovnico, pa besede letijo kar same od sebe.” 😁

 

Lep september.
Katja

 410 total views,  2 views today