Težko. Žal ne moremo reči ničesar drugega. 🙂 Ampak je mogoče. Otroci neradi pojedo marsikatero jed. Vendar niti ne znajo pojasniti zakaj. Še bolj kot v kakšnem drugem obdobju življenja namreč v obdobju otroštva jemo z očmi. Na predavanju, ki smo ga pred kratkim izvedli v eni izmed osnovnih šol, je na vprašanje: »Zakaj pa ne boste pojedli bučne juhe?«, ki je bila predvidena za kosilo, eden izmed učencev odgovoril: »Zato, ker mi ni všeč njen okus.«. Vendar Katji tudi to ni bilo dovolj. »Kakšnega okusa pa je?« ga je vprašala. In učenec je odgovoril »Oranžnega!«. Bučna juha tako s svojim oranžnim okusom otroka ni prepričala. Ga pa je Katja, ki mu je pojasnila, da je bučna juha rahlo sladka in da naj jo vsak poskusi. In jo je.

Kako torej svojega šolarja prepričati, da bo jedel? Predvsem z vztrajnostjo. Nekaj trikov pa lahko preberete in poskusite:

  • S šolarjem se pogovorite o okusih. Poznamo namreč le nekaj osnovnih okusov. Sladko, slano, grenko, kislo in pekoče. In skoraj gotovo izmed vsakega okusa lahko našteje nekaj jedi, ki so mu dobre. Zakaj so torej kisle kumarice, ki jih ima rad, kaj drugačne od kisle repe? Naj pojasni, kaj točno mu pri posameznem okusu ni dobro. Razmislite, ali lahko določene okuse prilagodite, na primer z uporabo začimb.
  • Pripravite jedi, ki so šolarju zanimive. Iz sadja pripravite »sadne ražnjiče«, na pico pod salamo podložite na tanko narezano bučko ali pa v tortiljo zavijte tudi jajčevec, v paradižnikovo bolonjsko omako skrijte korenček, v muffin pa skuto. Otroci jedo z očmi, in če bodo jedi njim zanimive, bodo pojedli marsikaj.
  • Kombinirajte hrano, ki jo imajo šolarji radi, s tisto, ki ni na seznamu najljubših jedi. Čokoladni namaz naj pojedo s polnozrnatim kruhom, beli kruh pa s skuto z zelišči. Pica se pripravi z zelenjavo, riba na žaru pa s pečenim krompirjem. V en obrok ne združimo vsega, kar ima šolar rad (na primer dunajski zrezek, pomfri in še ketchup ali majonezo).
  • Pripravite krožnike ali pribor, ki bo prav njihov. Tako bo jasno, katera jed jim je namenjena in koliko se pričakuje, da jo pojedo. Jed porcijsko razdelite, preden se šolar usede za mizo. Še prej pa seveda sklenite dogovor, da je potrebno pojesti vsaj tisto, kar je na krožniku. Porcija naj bo majhna in obvladljiva.
  • Vzpostavite pravilo 3 x 3. Vsake jedi pojemo vsaj 3 žlice (vilice, grižljaje), na vsakem krožniku naj bodo vsaj 3 barve in pri vsakem obroku pojemo vsaj 3 različna živila (juha, krompir in meso ali pa krompir, meso in solata).
  • Pogovorite se s svojim šolarjem. Pojasnite mu, zakaj so določena živila pomembna. Dajejo nam energijo za soočanje z dnevnimi obveznostmi, pomagajo, da imamo močan imunski sistem, omogočajo, da rastemo in se razvijamo. Dekletom lahko namignemo, da bodo s pomočjo primerne hrane imele lepe lase, nohte, kožo, fantom, da bodo močni in mišičasti. 🙂 Najdimo tisto, kar bo motiviralo našega otroka. Sami ga poznamo najbolje.
  • S šolarjem se pogovorimo o šolskem jedilniku naslednjega tedna. Na spletu skupaj poglejmo, kaj je na jedilniku in se pogovorimo o posameznih izbirah. Spodbudimo ga, naj vsako jed vsaj poskusi. Obroke doma prilagodimo tistim, ki so v šoli. Če so v šoli pri kosilu pripravili testenine, naj se te ne ponovijo še doma. Otroka naučimo, da je čimbolj raznoliko.
  • Šolarja spodbudimo, da sodeluje pri pripravi hrane. Če bo videl, koliko truda je bilo vloženega v pripravo obroka, ga bo težje zavrnil.
  • In predvsem – bodimo dober vzgled. Če bomo sami izpustili zajtrk, ga bo skoraj gotovo izpustil tudi naš šolar. To seveda velja tudi širše. Od otroka ne moremo pričakovati, da bo jedel zelenjavo, če takega početja ne opazi pri nas.

Loading